V zadnjem letu ste precej spremenili prehrano in izgubili nekaj kilogramov. Kaj je bilo ključno pri tem?

Prehrane niti nisem tako zelo spremenil, mogoče sem rahlo zmanjšal vnos sladkorja in kruha, ampak ko si zaželim, jem tudi to, tudi vso milko, če je treba. Bolj sem spremenil urnik prehranjevanja, saj sem ga omejil »od–do«, kar je zmanjšalo dnevni vnos kalorij. Dal sem si čas, da tisto, kar pojem, »pokurim«, in kilogrami so šli dol. Od svojih najbolj sitih dni sem izgubil skoraj 15 kilogramov. 

Jem ga po logiki angleške besede za zajtrk, »breakfast«, ki pomeni »prekiniti post«, ki naj bi potekal čez noč, ko naj bi se telo spočilo od dela, hrane in vsega. Prvi obrok pojem okoli 12, to je prva hrana, ki jo zaužijem, in to je zame zajtrk. 

Menite, da lahko uspe vsakomur?

Veliki večini, ki je pripravljena v svoje prehranjevanje vnesti malo discipline in kdaj reči: Ne!, četudi celotno telo kliče: Ja!, in vsakomur, ki se je pripravljen sem in tja malo prepotiti. 


Povejte, kaj običajno pojeste za zajtrk?

No, tukaj se začne zgodba o mojem načinu prehranjevanja. Zajtrka po klasičnih standardih ne jem. Vsaj ne po logiki, da je to obrok zjutraj do 10, kasneje je to malica ali kosilo. Jem ga po logiki angleške besede za zajtrk, »breakfast«, ki pomeni »prekiniti post«, ki naj bi potekal čez noč, ko naj bi se telo spočilo od dela, hrane in vsega. Prvi obrok pojem okoli 12, to je prva hrana, ki jo zaužijem, in to je zame zajtrk. Mu je pa tudi podoben, najraje jem kar jajca na oko.

Kdaj pa si privoščite zadnji obrok in kaj je to ponavadi?

Zadnji ali po moji logiki drugi oziroma največ tretji obrok dneva ponavadi jem med 18. in 19. uro. Jem, kar moja žena skuha. Poskušamo imeti čim bolj pisan jedilnik, še posebej odkar smo na večerji trije. Naj bo meso, ribe, vedno kakšna priloga, denimo krompir, pa brokoli ali cvetača, včasih jemo testenine, vsak dan drugače. 

Foto: Marko Delbello Ocepek

Se kdaj tudi pregrešite? Z Gorjančevimi kruhki morda?

Pregrešim, torej »jem, kar naj ne bi bilo tako zdravo«, se večkrat na teden, če lahko tako rečemo. Mislim, da je pregreha vsaka hrana, ki jo človek poje po tem, ko je zaužil toliko kalorij, kot jih njegovo telo dnevno lahko porabi. Pice, kruhke, burek, tudi kakšen hamburger jem vsak teden, vsaj nekaj od naštetega. Mislim, da mora na dolgi rok človek najti način prehranjevanja, s katerim mu je lažje izgubiti odvečne kilograme in idealno težo brez težav držati, hkrati pa si s tem ne vzame vsega veselja in užitka. Zame je ta način »delni post«. Preprosto mi je mnogo lažje preživeti dlje brez hrane, tudi več energije imam, bolj sem zbran, glava bolje dela, ko si hrano privoščim, pa želim v njej tudi uživati. 

S športom se ukvarjam vsak dan, tudi pozimi, nikoli ni počitka, vsaj pol ure na dan moram migati, se mi pa zdi, da moraš malo mešati dejavnosti, če nekaj počneš vsak dan. Pomembno je, da se spotim, potem je dan lepši. 

Kdo pa kuha pri vas doma in kaj je vaše najljubše »nedeljsko« kosilo?

Kuha moja Lejla, in to izvrstno. Jem tudi, česar prej v življenju nisem jedel, celo na zelenjavo se navajam, tako da same pohvale. Najljubše nedeljsko kosilo, posebno v hladnejših mesecih, je klasika od mladih nog – polnjen piščanec, prej pa juha z zdrobovimi cmoki, ali dunajci. 


Kolikokrat na teden tečete in kako to prilagajate zimi, tudi opremo, da se ne prehladite in podobno? Vaš nasvet?

Tečem šestkrat na teden in en dan skejtam. S športom se ukvarjam vsak dan, tudi pozimi, nikoli ni počitka, vsaj pol ure na dan moram migati, se mi pa zdi, da moraš malo mešati dejavnosti, če nekaj počneš vsak dan. Če pet dni tečem, bom dva dni skejtal, mogoče en dan vmes, ko je slabo vreme, treniram doma, z utežmi. Pomembno je, da se spotim, potem je dan lepši. Pri oblačilih pa je edino pravilo, ki se ga držim, več plasti. Pa izogibam se čistemu bombažu, vedno se oblečem v hitro sušeča se športna oblačila.

Vaša velika ljubezen je torej tudi skejtanje. Zakaj menite, da je ta šport dober za telo in duha?

Če je dober dan in triki lepo uspevajo, je to resnično dober šport za duha, sicer pa zna biti zraven pester nabor kletvic, ko na primer les udari po nogi in ni druge, kot da malo zakolneš, manj boli ... Za telo je do razumne mere super, ko začneš pretiravati, pa, kot sem že rekel, hitro boli! Verjetno je to poleg borilnih športov eden najbolj bolečih športov na svetu, je pa zame vedno bil in vedno bo bolj umetnost, način izražanja, bolj bi rekel, da je skejtanje podobno plesu kot recimo klasičnemu športu. 

Boste k njemu spodbudili tudi sinka?

V nič ga ne bom silil ali pretirano spodbujal, samo da izbere šport. Mislim, da to ne bo težko, saj ima energije za izvoz in ga že zdaj nešteto zanima športov. Takoj ko bo možno, bo začel nekaj trenirati, kaj, pa mi je skoraj vseeno. Tudi sam sem treniral veliko športov, preden sem našel največjo ljubezen v teku in skejtanju. Pomembno je migati ter porabiti odvečno energijo. 

Če imamo med tednom čas, skočimo na Šmarno goro, konec tedna pa najraje v Kranj na Jošta. Med tednom greva s Kasperjem rada tudi na Rožnik, to je zanj, ki še nima treh let, krasna pot in ne predolga, da jo lahko sam prehodi. 

Z ženo in sinom se radi podate tudi na kakšen hrib. Kateri so najlepši jeseni?

Mi smo oboževalci klasike, če imamo med tednom čas, skočimo na Šmarno goro, konec tedna pa najraje v Kranj na Jošta. Med tednom greva s Kasperjem rada tudi na Rožnik, to je zanj, ki še nima treh let, krasna pot in ne predolga, da jo lahko sam prehodi, pa še na vrhu dobi »flamingos«, kot bi prevedel iz »kasperščine«, flancat! (smeh)

In za konec, kolikšna je po vašem zdrava mera športa?

Mislim, da je pol ure na dan čisto dovolj in da toliko časa skoraj vsak lahko najde, samo organizirati se je treba!