Nikamor se nama ni mudilo in želela sem mu pokazati Puškar. Spet Puškar. Kako zanimivo, da se je to ime vedno znova pojavilo na mojem seznamu. Tja sva prispela neko močno deževno noč. Glavna cesta je bila pod vodo, videlo se je, da je obilica deževja pustila za seboj sledi, saj je bila cesta polna globokih lukenj, najina nočna vožnja pa zato še zdaleč ni bila enostavna. Poleg tega so naju slepila še druga vozila, saj v Indiji čisto vsi vozijo z dolgimi lučmi. Prav zaradi te navade, sva se trudila pot vsak dan zaključiti še po svetlem. Po manjši nesreči v Himalaji se nama je samo še enkrat, ko nisva našla prenočišča, pripetilo, da sva potovala v temi. Cesta je bila takrat sicer lepša, vožnja gladka, le mušice so nama neprenehoma silile v obraz. Kar naenkrat, sredi ničesar, se je sredi ceste pojavilo podrto drevo in okoli njega polno skal. Ovire zaradi mrčesa nisva opazila vse do zadnjega hipa in se s hitrostjo 50 kilometrov na uro zaletela vanjo. Poškodb, razen prask in modric ni bilo, kar je bila čista sreča, so pa nedaleč od kočljivega mesta v čajnici sedeli moški in mirno opazovali oviro, in niti na misel jim ni prišlo, da bi jo umaknili. Sumim, da jih je zabavalo štetje nesrečnih voznikov, ki so naleteli na prepreko. Takšne pač so indijske ceste. Lahko so neverjetno lepe in gladke, nakar te hitro preseneti ogromna luknja v asfaltu ali pa nepremična krava sredi poti, celo ljudje, ki opravljajo veliko potrebo, sušijo pšenico ali brezglavo skačejo čez cesto. 



Puškar sva oba hitro vzljubila in se v njem udomačila. Postal je najin začasen dom, baza, kjer sva bila sprejeta, ne glede na to, da sva mešan par. Prijeten občutek v tem majhnem kraju naju je povsem osvojil, in v njem danes še vedno živimo vsi trije. V Puškarju ni nakupovalnih centrov, samo ena večja trgovina, kjer lahko dobimo nujno potrebne stvari. Zelenjavo nam pripeljejo kar pred dom, obišče nas tudi gospod iz bližnje vasi, ki pripelje domač česen in čebulo kar z vozičkom, ki ga za seboj vleče kamela. Zraven naše hiše živi vaška zdravnica in k njej hodijo rojevat ženske iz okoliških vasi. To je sicer videti tako, da se na veseli dan s kamionom tja pripelje cela družina (tudi do 15 ljudi). Moški počakajo zunaj, ženske pa se z zdravnico zberejo v notranjem dvorišču hiše. Sprva sem te obiske povsem presunjena in okamnela sede opazovala z našega balkona, danes pa sem jih že povsem navajena. Samo ena mala soba je, kamor gre nosečnica in od tam nikoli ni slišati glasov, ki bi nakazovali trpljenje in bolečine. Vse kar opazim je čiščenje prostora, ki sledi porodu in pa majhna sveža jokajoča štručka, ki jo včasih prinesejo ven, jo umijejo, zavijejo v odejo in odnesejo nazaj k materi. Po uri ali dveh se mamica sama sprehodi do kamiona, na katerega se povzpne s pomočjo ostalih članov družine, in odpeljejo jo domov. Kako presunljiva moč žensk.  



Kaj pa vsakdan v Puškarju? »Ram ram! Dobro jutro ji. Kako ste ji?« Naj bo rana ura ali večer, naj te poznajo ali ne, pozdravi te na obrazih domačinov pričakajo z velikimi nasmehi. Tudi stokrat na dan jim včasih odgovorim. Življenje tu je nekaj posebnega, vse se zdi in je mnogo manj komplicirano. Bolj pisano. Bolj veselo. Mnogokrat se zgodi, da ne vem kateri dan v tednu je. Katerega v mesecu smo. Ker tukaj ... to niti ni pomembno. Vsak dan je poln doživetji. Danes pokličeš kamelarja, ki te pride iskat kar pred domače duri in počasi odpelje do bližnje puščave, kjer se skorajda dotakneš zahajajočega sonca. Nato poklepetaš z domačini o življenju ali enostavno obsediš sredi sipine, v popolni tišini, obsijan z zadnjimi zlatimi sončnimi žarki. Spet jutri pa se usedeš v rikšo in se odpelješ deset kilometrov stran do templja, kjer živi simpatičen Aloo Baba, počakaš sončni zahod in nahraniš številne pave, ki se prosto sprehajajo naokoli. Lahko pa preprosto sedeš v slavno čajnico (chai shop) na glavnem bazarju, kjer se ti pred očmi odvije predstava domačinov, ki se lotevajo vsakdanjih opravil. 



V Puškarju se ljudje ravnajo po luni, ne po tem, kateri dan v tednu je. Tržnica je vsak dan enako polna, na glavnem bazarju pa se vrsti prava modna revija pisanih turbanov in dolgih brkov domačinov. Tukaj ni urnikov, trgovine se odpirajo in zapirajo, ko se jim pač zazdi. Včasih so zaradi poroke (ali smrti) v družini lahko zaprte tudi po nekaj dni. Nič se ne zgodi takoj. A kljub temu se vse lepo izide in življenje teče nemoteno naprej brez stresa. Elektrika je in je ni. Ravno tako internet. Pa smo vseeno zelo srečni. In mnogo več časa namenimo medsebojnim odnosom. 



Puškar je eno izmed petih najpomembnejših romarskih mest za hindujce in zato prava paša za popotnike in stare hipije. O mestu kroži cel kup legend, še posebej o nastanku njegovega majhnega jezera, kamor se romarji pridejo kopati. Od te, da je jezero nastalo iz solz boga Šive, ko mu je umrla žena Sati, do tiste, da ga je ustvaril bog Brahma, ko mu je z neba padel lotosov cvet. Puškar je tudi eno izmed redkih mest, ki se lahko pohvali z najstarejšim templjem posvečenem temu bogu, stvarniku vesolja. Brahma je namreč razjezil svojo ženo Saraswati, ki ga je v maščevanju preklela tako, da ga lahko sedaj častijo le v peščici mest. 



Nekaj deset kilometrov od Puškarja se nahaja večje mesto, v katerem živi toliko ljudi, kot v celi Sloveniji. Njegovi meščani ob sobotah obiščejo Puškar, da se sprehodijo ob tem slavnem jezeru, vanj v znak blagoslova in dobre karme spustijo vrtnični cvet, se z gondola odpeljejo na najvišji tukajšnji tempelj, ki je posvečen boginji Saraswati, opravijo nakupe na znanem bazarju, posedijo v restavracijah in čajnicah ter se ob sončnem zahodu poslovijo od čarobnega mesteca. Puškarja, ki nama ga je starejši par, s katerim smo nekaj časa živeli skupaj in ki v to indijsko oazo zahaja že več kot 30 let, opisal takole: »Puškar je kot en velik oder, na katerem čisto vsak domačin igra svojo vlogo. Bodita previdna in pozorna na vsak njihov korak, na vsako besedo in tudi vidva postanita igralca v tej igri!« Tako je dejal Javier in še do danes sva mu hvaležna za te modre besede. Biti turist tukaj, je namreč krasno. Nekoliko težje postane, ko v Puškarju zaživiš in poskušaš kot prišlek shajati z domačini. A tudi takrat občutek posebne lepote ostane s teboj. 



*Erika Felicijan se je v Indijo prvič podala pred 13 leti. Tam je spoznala moža Indijca, s katerim si je ustvarila družino, skupaj s sinkom pa danes živijo v mestecu Puškar na severozahodu Indije. Erikine dogodivščine se nadaljujejo v ponedeljek, 18. septembra 2017. Preberite jih tukaj