22.04.2017

Vesna Milek

Kje sem tukaj jaz?

Kadar me ljudje sprašujejo, kaj naj naredijo, postanem jezen, mi je zadnjič, ob izidu knjige o beguncih Na begu, rekel poročevalec s kriznih območij Boštjan Videmšek. »Odrasli ljudje, ki živijo v tem svetu, morajo vendar vedeti, kaj jim narekuje osnovni moralni kompas, kaj vendar pomeni biti človek.«

Že res, vendar nas velika večina res ne ve, kako. Kako naj to naredimo, kako lahko pomagamo. In to razumem. Ko berem o naših velikih posameznikih, ki z vso silo, z vso življenjsko energijo premikajo meje. Tomo Križnar, humanitarec Jure Poglajen, Anita Ogulin, namerno sem omenila popolnoma različne posameznike, ki se niso leta spraševali, kaj bi lahko naredili za sočloveka, ampak so preprosto naredili prvi korak, nato drugega. In za sabo potegnili plaz, ki je spreminjal in reševal na tisoče življenj.  

In jaz, ki s strahospoštovanjem gledam na humanitarce pa tudi novinarje, ki tvegajo svoja življenja, da pomagajo drugim, se sprašujem, kje sem v tej zgodbi jaz. Ja, oprosti, dragi kolega Boštjan, tudi sama se sprašujem, kaj lahko naredim in kdaj in kako. Medtem ko se ženemo za preživetje, tisoč obveznosti v tem hektičnem vsakdanu, se krivda, da ne naredim dovolj, razrašča kot oblak nad mojo glavo. Je res, da smo postali zgolj virtualni revolucionarji, da premoremo toliko sočutja, kolikor všečkov sproduciramo v pol ure? Smo res sposobni samo še digitalnih solz, digitalnih izrazov sočutja in jeze?  

Morda vsi, ki pišemo, s svojim pisanjem vsaj malo pripomoremo, da padajo maske, naše, njihove, in da se izza maske spet srečamo s človekom. 

Spomnim se, da mi je švicarsko-angleški filozof Alain de Botton ob izidu knjige Novice: Navodila za uporabo dejal, da se novinarji ne zavedamo moči, ki jo imamo. A imamo v rokah orodje za izboljšanje družbe, ki zmanjšuje nevednost, odpravlja predsodke, zvišuje inteligenco tako posameznika kot države v celoti. In da bi se morali ob vsakem novinarskem prispevku vprašati, kako ga bomo oblikovali, da se bo v bralcu nekaj zgodilo. »Prepričan sem, da je novinarstvo umetnost. Verjamem v zgodbo, ki pretrese. V terapevtskost novice, reportaže, članka, ki nam pomaga pri razumevanju sveta, v katerem živimo.« Priznam, takrat mi je bilo nekako laže. Tisto, v kar sem intuitivno ves čas verjela, so prepoznali tudi drugi. Je prepoznal ugleden filozof. Zdaj lahko brez sramu, brez patetike rečem, da verjamem tudi jaz. Verjamem v moč posameznika. Verjamem v moč besede. Če tega ne bi verjeli vsi novinarji in fotografi na vojnih žariščih in v begunskih centrih, ne bi svoje glave nosili naprodaj zato, da bi obveščali. Če ne bi nekje v sebi verjeli, da bo njihova zgodba dodala mali kamenček v mozaiku razumevanja kompleksne zgodbe ali pomagala zrušiti določene okove in ječe, pa čeprav samo v naših glavah, ne bi vztrajali v nemogočih razmerah. 




In zato: morda nismo vsi poklicani, da delamo velike stvari, morda nimamo te sile, te energije, te karizme kot Tomo Križnar, Anita Ogulin, vsa ugledna novinarska imena, vojni reporterji in številne osebnosti, ki so jih bralci Dela ali Oneplus izbrali za zgled vsem nam. Ker premikajo stvari. Lahko pa se jim pridružimo. S svojim koščkom sestavljanke v mozaiku, s svojo zgodbo, s svojo roko. In zato si moram še enkrat znova reči: verjamem, da se lahko vsak od nas vsak dan, vsak trenutek, ko se ponudi priložnost, dotakne sočloveka. S tistim, kar zmore, s tistim, kar zna. Moj medij so zgodbe. Zgodbe so včasih premikale zavest, združevale ljudi, da so skupaj naredili nekaj dobrega za sočloveka. Z zgodbo se je prenašalo znanje iz roda v rod, zgodbe so terapevtske, z zgodbo se dotaknemo sočloveka in v njem morda sprožimo novo zgodbo. S pravo zgodbo imajo besede možnost, da postanejo dejanja. 

Verjamem, da se lahko vsak od nas vsak dan, vsak trenutek, ko se ponudi priložnost, dotakne sočloveka. S tistim, kar zmore, s tistim, kar zna. 

Če ne bi verjela v to, da lahko moje zgodbe spreminjajo, pa čeprav morda samo enega bralca, ali vsaj mene, najbrž ne bi pisala tako dolgo, vsakič z isto tremo, s strahospoštovanjem in ja, tudi z ljubeznijo. Zato ker, kot je lepo rekel avtor knjige o Nikoli Tesli Vladimir Pištalo, so »ljudje brez ljubezni le maske. Samo ljubezen spreminja maske v ljudi.« Morda vsi, ki pišemo, s svojim pisanjem vsaj malo pripomoremo, da padajo maske, naše, njihove, in da se izza maske spet srečamo s človekom.

Verjamem, da se lahko vsak od nas vsak dan, vsak trenutek, ko se ponudi priložnost, dotakne sočloveka. S tistim, kar zmore, s tistim, kar zna. 

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE