PK Mahanandia in Lotte Von Schedvin

Ker jo ljubim, sem prikolesaril do Švedske

Pradyumna Kumar oziroma PK se je rodil v kasti nedotakljivih v majhni vasi na vzhodu Indije. Vse življenje je s sabo nosil palmov list, na katerem so bile napovedi astrologa, ki jih je prejel ob rojstvu: »Poročil se boš z žensko, ki ne bo iz tvoje vasi, ki ne bo iz tvojega okoliša niti iz tvoje dežele. Bo zelo muzikalična, imela bo svojo džunglo ter bo rojena v znamenju bika.« In Lotte, ki je bila vse to, je postala njegova žena. Njuna ljubezen je zgodba ne samo o tem, kako daleč je mogoče prikolesariti, temveč kako čudovito bi bilo, če bi vsi govorili le en jezik, jezik srca.

Pogovor z zakoncema Mahanandia je minil ob glasnem smehu. Njuno življenje je postalo knjižna uspešnica z naslovom O Indijcu, ki se je s kolesom peljal vse do Švedske, da bi tam znova našel svojo veliko ljubezen. 



Štirideset let je minilo, odkar se je začela vajina zgodba. Kako danes gledata nanjo?
PK: Najino življenje je več kot le zgodba. Imava goro pisem, ki jih dobivava z vsega sveta, tudi od otrok. To, kako sva se spoznala, je za ljudi bolj navdihujoče, kot bi si lahko predstavljala v najbolj divjih sanjah. Ljudje se ob naju spomnijo, da se vse velike in lepe zgodbe v resnici začnejo z ljubeznijo. Danes nanjo vse prevečkrat pozabimo; knjiga je zato neke vrste opomnik, da je treba živeti le skozi oči ljubezni. Glejte, vsi smo eno, vsi smo ena družina, več kot zgolj rasa, kasta, socialni status. Srečna sva, ker najino življenje navdihuje druge. Jaz pa, no, jaz sem nedvomno najsrečnejši človek na planetu. (Smeh.) No, saj verjamem, da je na svetu poleg mene še veliko srečnih ljudi. A s srečo je tako: najprej moraš verjeti, da obstaja. In jaz verjamem, o, tako zelo verjamem! Reciva, da seme sreče s knjigo sejeva po svetu.
Lotte: Verjamem, da je ljubezen edina stalnica in bistvo življenja. 

Lotte: Čutim, da s PK nisem poročena samo na telesni, temveč tudi na duhovni ravni. Kadar so med nama konflikti, nama je povsem jasno, da so se začeli v trenutku, ko je ego zahteval prostor zase. 

Kako pa se vi, Lotte, soočate s stanjem sveta in aktualnimi dogodki nasilja in razlikovanja, ki kar ne jenjajo? Še vedno se vrednotimo skozi sita, ki z ljubeznijo pogosto nimajo veliko zveze.
Lotte: Telo se sicer nenehno spreminja, a osnovna življenjska energija ostaja. Če se je ne zavedaš, ti lahko ta svet prinese veliko trpljenja. Vsi konflikti po svetu, ki smo jim priča, so izraz ravno tega občutka ločenosti od življenjske sile, ki nas v resnici vse povezuje. Religije razumem kot koncepte, ki si jih je izmislil človek. Kajti edino, kar ima smisel verjeti, je, da smo del narave, v kateri sta rojstvo in smrt neločljivo povezana. Vsi smo, ponavljam, povezani med seboj. Jaz to vseskozi čutim. Um je tisti, ki nas nadzoruje, ločuje, misli so tiste, ki nam vladajo.



PK, nekoč ste rekli, da vedno, preden vstopite v hišo, pred vrati pustite ego. Kajti ego je, tako pravite, povezan z umom, ta pa ni nič drugega kot podivjana opica. Kaj vaju je kljub razlikam obdržalo skupaj? Gotovo sta doživljala tudi težke preizkušnje.
Lotte: O, seveda! A tisto, kar naju je obdržalo skupaj, je ravno življenjski nazor, o katerem sem vam že pripovedovala. Čutim, da s PK nisem poročena samo na telesni, temveč tudi na duhovni ravni. Kadar so med nama konflikti, nama je povsem jasno, da so se začeli v trenutku, ko je ego zahteval prostor zase. Če mu pridaš še bolečino, ki se mu neizogibno pridruži, vso prtljago, ki sva jo prinesla iz primarnih družin, no, potem je nesreči z lahkoto mogoče dati krila. Namesto tega v konfliktu najprej zastaneva. Jaz se usmerim v dih, kajti tudi jaz imam v sebi »noro opico«. (Smeh.) 

PK: Verjameva samo v eno religijo, in to je ljubezen. Samo en jezik obstaja, jezik srca. Samo ena rasa, človeška. Življenje je preprosto, ljudje ga naredimo zamotanega. 

PK, kako gledate iz svoje današnje perspektive na kastni sistem, iz katerega prihajate? Se vam zdi pravičen, smiseln, glede na to, da že 40 let živite na Švedskem?
PK: Kljub kastnemu sistemu je Indija država, v kateri živijo dobrosrčni ljudje. Ko so pred več kot 2000 leti na indijsko podcelino prišli indoevropski arijci, so se razvile kaste, katerih sistem je postajal vedno bolj brutalen. Sam sem rasel v najnižji kasti nedotakljivih. Velikokrat sem sistem povezoval s suženjstvom, kot so ga poznale ZDA. A za sužnja je gospodar skrbel vsaj toliko, da mu je dal hrano, streho na glavo, morda se je komu celo uspelo osvoboditi. Če pa se rodiš v kasto nedotakljivih, nimaš vse življenje nobenega izhoda. Rodiš se nedotakljiv, umreš nedotakljiv. Močno verjamem, da svet potrebuje bolj poglobljeno razumevanje, kaj sploh predstavlja beseda humanizem. In predvsem – kako ga živeti. Zato sem vesel, ker najino življenje kaže tudi na to, kako biti človek. Verjameva samo v eno religijo, in to je ljubezen. Samo en jezik obstaja, jezik srca. Samo ena rasa, človeška. Življenje je preprosto, ljudje ga naredimo zamotanega. 



Pretresel me je del v knjigi, kjer govorite o tem, kako ste se kot deček nekoč dotaknili svojih sošolcev samo zato, da bi videli, kaj se bo zgodilo. Učitelj je bil besen, otroci pa so se morali umiti z vodo, ker ste jih z dotikom umazali. Kako so se vajini otroci odzvali na dejstvo, da je njihov oče prekolesaril pol planeta, da bi prišel do njihove mame?
PK: Otrokom nisva govorila o tem, kako sva se spoznala. Šele ko je bila hčerka v srednji šoli, stara 16 let, je prišla »resnica« na dan. Nekoč so namreč pri pouku govorili o moškem, ki je na Švedsko prikolesaril iz Indije. Obstala je kot vkopana. Pa saj to je moj oče! je rekla. (Smeh.) Tisti večer je prišla k meni: Oče, zdaj pa sedi tukaj poleg mene. Namreč, to, kar sem danes izvedela o tebi, mi govori, da te v resnici sploh ne poznam!
Lotte: Njegovo ravnanje sem razumela. Če ti namreč uspe zbežati iz okolja, ki je s teboj surovo ravnalo, ga želiš pustiti za sabo. To je eden od načinov, da preživiš. Po drugi strani je res tudi, da se morda čutiš svobodnega, če ne govoriš o tem, kaj vse se ti je v življenju hudega zgodilo, a te obenem vseskozi preganjajo spomini, travme. Vse to je PK želel skriti pred otroki, a ni šlo vedno zlahka. Kajti človek se, ko je v stiski, velikokrat odzove iz nezavednega; kot bi še vedno živel življenje, ki je sicer že zdavnaj minilo. Mislim, da se je tudi zato hčerka odločila za študij socialnega dela; želela je imeti poklic, ki bi pustil pečat, ki bi služil človeštvu, kot se je izrazila sama. Naslov njene disertacije je bil Po očetovih stopinjah. Pisala je o težkih razmerah, v katerih indijski nedotakljivi živijo še danes.

PK: Priznati moram, da geografija nikoli ni bila ravno moja močna točka, zato mi ni bilo povsem jasno, koliko kilometrov bom moral prevoziti. 

PK: Surovega kastnega sistema ne pozna samo Indija, temveč je sprejemljiv po vsej Indijski podcelini! Poznajo ga v Šrilanki, Pakistanu, Nepalu. Vsega skupaj v njegovem primežu živi kar 350 milijonov ljudi! Od tega 60 samo v Indiji.
Lotte: Ko je začel doma družini pripovedovati o tem, kako sva se spoznala, se je začel vse bolj spominjati tudi svojega otroštva. Sčasoma je o tem vse več govoril. Najprej na šoli, kjer je poučevala, potem po lokalnih bolnišnicah ... Počasi je začel nastajati dokumentarni film, zdaj lahko beremo tudi knjigo.
PK: Veste, ko sem jo spoznal, nisem vedel, da je tudi ona pripadnica enega od družbenih slojev, in to prav posebnega, švedskega plemstva. Najprej sem pomislil: »Moj Bog, mar res po vsem svetu obstajajo meje med ljudmi, ki jih moraš prestopati?« 



Lotte, kako je vaša družina sprejela to »kršitev«? Poročili ste se z nekom, no, drugačnim.
Lotte: Drugačnim ja, to pa je res. (Smeh.) Ko sem na poti iz Indije mami napisala pismo, sem ji omenila tudi, da sem spoznala moškega svojega življenja. Bila je izjemno skrbna ženska. Vedno nas je vse imela v mislih, četudi nas ni bilo doma, in nas želela zaščititi, držati pod perutjo, kolikor se je dalo. Ko sem ji rekla, da sem v Indiji spoznala svojega bodočega soproga, je bila, se mi zdi, na to pripravljena. (Smeh.) Napisala sem ji, da se vračam domov, bil je februar, a da se avgusta, ko bom spet lahko, vrnem k njemu. Svetovala mi je, naj najprej poskrbim za svojo izobrazbo ter da naj medtem tudi on konča umetniško šolo. Vzdržujta zvezo prek pisem, mi je položila na srce. Ko pa boš končala šolo, mi je rekla, se lahko vrneš. A ne sama! Naj gre kdo s tabo, me je prosila. Ampak medtem se je PK že odločil, da bo prikolesaril k meni. (Smeh.)
PK: Priznati moram, da geografija nikoli ni bila ravno moja močna točka, zato mi ni bilo povsem jasno, koliko kilometrov bom moral prevoziti. (Oba se začneta krohotati in si mežikati.)
Lotte: No, zdaj pa poglejte, kako zmešan par sva! (Smeh.) 

Lotte: Po Indiji sem hrepenela, odkar pomnim. Ne vem, ali verjamete v reinkarnacijo, a ko sem prišla v vas, kjer je bil PK rojen, sem takoj začutila: Ah, prišla sem domov, končno. 

No, saj morda niti ni bilo slabo, da niste vedeli, kam točno greste, PK. Kajti če ne veš, kako daleč je, pač greš, ne? V smeh me spravljata, to vesta?
PK: Me veseli. (Smeh.) Lotte me je sicer večkrat popravila, da ni iz Švice, ampak iz Švedske, ampak očitno mi ni ostalo v spominu. (Smeh.) Zapomnil sem si le, da je, tik preden se je z avtomobilom podala na pot do Indije, naredila vozniški izpit in da je za celotno pot potrebovala 22 dni. V glavi sem si naredil izračun: »V redu, če je ona potrebovala 22 dni z avtomobilom, potem bom morda nekajkrat toliko potreboval jaz, ki bom potoval s kolesom.«
Ko se mi je sredi afganistanske puščave pokvarilo kolo, mi je povsem po naključju prekrižal pot dolgolas hipi in mi ponudil pomoč. Kam greš, me je vprašal. V Borås v Švici. In je razprl zemljevid, ki ga je imel s sabo. Skupaj sva začela iskati ta kraj. Položila sva zemljevid na pesek in s povečevalnim steklom preiskala Švico. PK, v Švici ni Boråsa. Je, je! sem mu govoril, saj mi ona pošilja pisma iz Boråsa! Nato je začel povečevalno steklo počasi dvigovati proti severu in v nekem trenutku vzkliknil: »Glej, Borås! Tukaj je Borås! Na Švedskem!« Mejdun, sem pomislil, tole bo pa trajalo dlje, kot sem mislil. Presneto, križ me že kar precej boli, me je prešinilo. Ampak kaj sem mogel, šel sem naprej. (Smeh.) Ko sem končno prispel, sem bil povsem uničen. Ne samo to, že več tednov se nisem umil, smrdel sem, jasno, brada in brki so mi zrastli, videti sem bil kot kak divji mož. (Smeh.) Hja, ker jo ljubim, sem prikolesaril do Švedske.



Lotte, kako je bilo, ko ste ga zagledali?
Lotte: Ves čas sva si pisala, zato sem vedela, da prihaja, seveda pa ne, kdaj. Pričakovala sem ga enkrat v maju. (Smeh.)
PK: Morda nisem dober v geografiji, a datumi mi grejo. (Smeh.) V Indiji sem jo prvič srečal 17. decembra 1975. V Göteborg sem prišel 28. maja 1977. Bil je čudovit dan, nebo je sijalo modro, vse okoli mene je žarelo v zelenju. Osupel sem bil nad tem, kako čiste so bile ulice. Začutil sem, da se moram spraviti v red, se umiti, urediti. Ko sem sestopil na centralni železniški postaji, me je takoj ogovoril moški: »PK, prišel si!« Presneto, tudi tukaj me poznajo?! (Smeh.) Izkazalo se je, da je bil to mlad študent medicine, ki sem ga portretiral v Indiji. Napotil me je k Vojski odrešitve, da bi našel oblačila zase, nato pa mi pokazal pot do poceni motela, kjer bi se lahko umil. Najel sem sobo in se začel pripravljati k ščetkanju zob. Nakar zagledam starejšega gospoda, s katerim naj bi si delila sobo, ki se je ravno tako namenil v kopalnico. Priklonil sem se mu, sklenil roke v pozdrav namaste, nisem znal niti besede švedsko, jasno, in mu ponudil, kot je v navadi pri nedotakljivih, da se prvi umije on. Spoštljivo mi je odzdravil ravno tako s sklenjenimi dlanmi; izkazalo se je, da je mornar, ki je Indijo dobro poznal. Gledal sem ga, misleč, da si bo zdaj zdaj umil zobe, on pa tega ni naredil, temveč si jih je preprosto vzel iz ust in jih položil ob umivalnik. Skoraj me je kap. (Smeh.) Moj Bog, sem si mislil, fakir je, ukvarja se s črno magijo! (Smeh.) Potem je snel še lasuljo, jaz pa sem bil že čisto preč od strahu. Tudi tukaj so čarovniki, nisem mogel verjeti! Od šoka sem se zato pozabil umiti. Medtem je Lotte že izvedela, da sem prispel, in prišla v motel. Zagledal sem jo in prva stvar, ki sem ji jo rekel, je bila: »Lotte, nikar ne stopi preblizu mene, smrdim, že dolgo se nisem umil.« Spet sem sklenil dlani v namaste, medtem pa je ona že skočila name, me objela ter mi v uho zašepetala: »Tvoj vonj je zame kot parfum.« Strašansko mi je bilo nerodno. (Smeh.) 

PK: Vse to, kar ona lepega vidi v meni, je odraz nje same. Tudi ona je topla ženska z velikim srcem. Skrbi zame z vso ljubeznijo. Vsako jutro sedeva skupaj s skodelico ingverjevega čaja, ob njej se počutim varnega in ljubljenega.  

Lotte, PK je vedel, da vas bo našel, tako so mu astrologi povedali že ob rojstvu. Kako pa ste vedeli vi, da je on tisti pravi za vas, že ob prvem srečanju?
Lotte: Kako? Nisem razmišljala z glavo, temveč s srcem. (Smeh.) Po Indiji sem hrepenela, odkar pomnim. Ne vem, ali verjamete v reinkarnacijo, a ko sem prišla v vas, kjer je bil PK rojen, sem takoj začutila: Ah, prišla sem domov, končno.



Kako so se vaši prijatelji na začetku odzvali na vajino ljubezen?
Lotte: Nekateri niso verjeli, da bo najin zakon trajal. Bili so prepričani, da naju bodo prej ali slej razdvojile kulturne razlike, vzgoja, ki sva je bila deležna. A midva sva ves čas videla samo tisto, kar naju je združevalo.
PK: Res je, da prihajava iz povsem drugačnih okolij, a sva ravno te razlike dojemala kot najino največjo skupno vrednoto ter se vseskozi trudila, da se iz njih učiva.
Lotte: Zdaj naju ljudje povsem drugače doživljajo. Večkrat mi kdo zaupa, da mu najina zveza daje upanje v boljši svet. Sva zgled, ljubezen na koncu vendarle zmaga. Pa ne samo takole, med dvema, kot sva midva, temveč tudi kot univerzalna ljubezen, o kateri sem govorila prej. Ne bo zmagal um, temveč tisto, kar napoči, ko daš prednost srcu in čustvom in z vsem bitjem začutiš, da nas vse povezuje ljubezen. Samo dovoliti si jo moramo začutiti. PK me kot človek še vedno fascinira. Velikokrat sem se vrnila v njegov rojstni kraj. Tamkaj so ljudje, kljub izjemno preprostemu življenju, zadovoljni in povezani z naravo okoli sebe. PK ostaja preprost, je človek velikega srca in nenehno me spravlja v smeh. Še ve ne, kako je smešen.
PK: Hvala, ljuba, za komplimente. (Se ljubeče obrne k njej.) Ampak veste, vse to, kar ona lepega vidi v meni, je odraz nje same. Tudi ona je topla ženska z velikim srcem. Skrbi zame z vso ljubeznijo. Vsako jutro sedeva skupaj s skodelico ingverjevega čaja, ob njej se počutim varnega in ljubljenega. Obenem je izjemno močna ženska z voljo, ki je ni mogoče omajati. Ko se namreč nekaj odloči, je nihče ne more več ustaviti. 

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE