Še bolj me čudi, ko tkejo načrte, kako ga osvojiti, ukrasti ali vsaj razdreti zvezo. Prav tako je zame uganka, zakaj nekateri moški osvajajo žensko tudi takrat, ko je ta poročena in ima po možnosti še otroke. Povsem pričakovano sicer je, da se svojega partnerja sčasoma malce naveličaš, še sploh, če tudi ta ne kaže več kaj dosti zanimanja zate. Posebej med rjuhami. To boli, te poniža, osramoti in je pogosto zelo plodna podlaga za to, da začneta oba sanjariti o kom drugem, lahko o povsem naključnem znancu oziroma znanki. 

Bilo je približno pred petimi leti, ko sem na zabavi dobila povsem nepričakovano nespodobno ponudbo sicer očarljivega in postavnega poslovneža. Brez ovinkarjenja je v nekaj stavkih razložil, da že ima ženo, s katero je zadovoljen, a bi imel še mene kot ljubico in mi zagotovil, da nama bo zelo lepo. 

Težava nastane, če nedolžen, površinski flirt preraste v kaj več. Pošteni ljudje se ločijo oziroma razidejo, še preden se zgodi skok čez plot ali pa raje svojo spolno slo in notranjo praznino preusmerijo v kaj pametnejšega, intimno gledano manj spornega ter morda sčasoma skupaj s partnerjem celo odkrijejo novo iskro. Zahrbtni varajo in naivno upajo, da bo to njihovo uradno zvezo še bolj utrdilo. Potem pa se sprašujemo, zakaj gre po gobe toliko zakonov.



V ženski, ki je vsaj približno čustveno zrela in psihološko uravnovešena, se takrat, ko izve, da je določen moški poročen oziroma oddan, sproži varovalni mehanizem. Pa če je moški še tako mamljiv in žari kot postavni alfa zmagovalec iz antične bitke, do njega vzpostavi primerno razdaljo ali se popolnoma oddalji. 

Ni malo primerov, ko ima privlačno, izobraženo dekle s kariero, a brez otrok skrivno razmerje s poročenim, prav tako uspešnim moškim z družino. Njegova ljubica, pa morda še od koga drugega, kljub dramatičnim razhajanjem in ponovnim združitvam ostaja leta in leta. On ji morda niti ne obljublja, da se bo ločil, ona ga mogoče boža z besedami, da si sama tako ali tako ne želi biti mati in žena; vloga gospodinje ji prav tako ne diši. Pa vendar morda na skrivaj upa, da bo njen dolgoletni ljubček zapustil ženo ter v zrelem obdobju življenja pozvonil na njenih vratih s kovčki v rokah oziroma jo bo odpeljal v sončni zahod. To se običajno ne zgodi. Seveda se dogaja tudi obratno, a redkeje, da moški zapusti družino in začne znova, a si pogosto spet poišče ljubico. Včasih ne le eno.

Tudi ko se poročena ženska ogreje za ljubimca, je to na dolgi rok strel v njeno srce. Romantične tragične filmske zgodbe, kot je po Tolstojevem romanu upodobljena Ana Karenina, nas sicer skušajo prepričati, da je strast, ki ti zamegli razum in zaradi nje končaš pod kolesjem vlaka, po možnosti še v cvetu mladosti, nekaj zares imenitnega, večje od življenja samega. Biti ljubica pa je v resnici najslabša, prav bedna izbira. Ni ga namreč darila oziroma podkupnine za molčečnost, ki bi lahko nadomestila čudovit občutek, ko te tvoj srčni izbranec javno razglasi kot svojo prvo in eno samo izbiro ter v vseh celicah telesa čutiš, da govori resnico.

Ženski ni težko reči ne, kadar ve, česa noče – biti le ljubimka. Kadar ima opravka z nakladači in ženskarji, ki spretno lažejo, pa veliko bolj okleva in se sprašuje: Kaj pa če sva si prav midva usojena in morava le dati času čas? 

Sama sem bila žena, nikoli pa le ljubica. Vsaj ne zavestno. Vsekakor je razlika, ali ti nekdo laže v obraz, da si njegova edina in kako edinstveno krasno vez imata, da pa vseeno še ne bi nikomur povedal zanjo, ali pa po resnici pove, da ima več priložnostnih ljubimk. Bilo je približno pred petimi leti, ko sem na zabavi dobila povsem nepričakovano nespodobno ponudbo sicer očarljivega in postavnega poslovneža. Brez ovinkarjenja je v nekaj stavkih razložil, da že ima ženo, s katero je zadovoljen, a bi imel še mene kot ljubico in mi zagotovil, da nama bo zelo lepo. Hudo, da je bil tako iskren, če je bil, a hkrati ne bi mogel biti dlje od srca. Pa še od česa drugega.



Ženski ni težko reči ne, kadar ve, česa noče – biti le ljubimka. Kadar ima opravka z nakladači in ženskarji, ki spretno lažejo, pa veliko bolj okleva in se sprašuje: Kaj pa če sva si prav midva usojena in morava le dati času čas? Takrat je pečena piška, obsojena na to, da jo bo nekdo obral do kosti. Morda ne nujno na njeno materialno škodo, pa vendar.  Biti prva, a ne edina, druga ali še kakšna ženska v življenju enega moškega je slej ko prej ponižujoče. Na dolgi rok tudi zanj. Zaljubljena ženska, pa naj gre za ženo ali ljubico, namreč ne mara konkurence in naredi vse, da jo odstrani – četudi na škodo svojega moškega. Ta je morda še vedno lahko frajer navzven, v sebi pa ve, da bo njen večni dolžnik, kreditojemalec, ki svojega dolga nikoli ne bo mogel zares odplačati. Zaupanje pač ni naprodaj, nizkim strastem pa se zmorejo upreti le redki junaki in junakinje. O tem bi nam zagotovo lahko veliko poučnega povedala večna ikona lepote in Hollywooda Marilyn Monroe. Naključje ali ne – preden je v skrivnostnih in še danes ne povsem pojasnjenih okoliščinah umrla, že nekaj časa ni bila več žena, temveč le še ljubica.