V množici slik in opisov s preprostim drsenjem prsta po zaslonu kot kakšen cesar iz Starega Rima s palcem gor ali dol odločiš, kdo je vreden za nastop oziroma spopad v areni ter kdo ni. Pri tem opravku pa nisi tako zelo sam in anonimen, kot se ti zdi.

Svet se baha z največjo medsebojno globalno povezanostjo v zgodovini človeštva, ki jo seveda omogoča tehnologija, na tihem pa ječi in stoka zaradi silne odtujenosti, osamljenosti in nerazumljenosti. Te smernice so raziskovalci nazadnje opazili v Veliki Britaniji predvsem v starejši populaciji, a tudi mnogi mlajši ne pokajo od sreče. Osamljenost lahko sicer v manjši količini spodbudi posameznikovo ustvarjalnost ter posledično veselje do življenja, a kadar jo je preveč, deluje prav obratno, uničujoče, ko človeka odene v oklep cinizma, sovražnosti in napadalnosti brez pravega razloga – prav do tistih, ki naj bi mu bili najbliže.

Nikoli ne veš, s kom imaš v resnici opravka, kakšne igrice napleta ter kdaj bo morda pobegnil pred pristno intimo. 

Nič nenavadnega, da cvetijo spletne aplikacije in platforme, ki omogočajo izmenjavo najbolj intimnih misli in občutkov. Uporabnice in uporabniki, samski in vezani, upajo, da bodo na širnem medmrežju spoznali sorodno dušo. V resnici so del loterije. Številni na takšnih omrežjih namreč iščejo zgolj pozabo, pobeg od soočenja s seboj, tudi tako da skočijo v posteljo s popolnim neznancem oziroma neznanko. Nekateri si želijo le verbalnega flirta, ker se dolgočasijo v svojih razmerjih oziroma ne vedo, kaj bi pametnejšega počeli sami s seboj. Varanje, telesno ali čustveno ali oboje je v opisanih primerih zelo pogosto. Nikoli ne veš, s kom imaš v resnici opravka, kakšne igrice napleta ter kdaj bo morda pobegnil pred pristno intimo.

O precej bolj pozitivni izkušnji na strani za zmenkarije Hotornot, eni od predhodnic Tindra, presenetljivo piše tudi eden najslavnejših ameriških žvižgačev Edward Snowden v sveže izdani avtobiografiji Trajna evidenca. Življenjsko sopotnico, ljubezen svojega življenja Lindsay je spoznal, ker sta oba kliknila na gumb »spoznajva se«. Pa vendar ga je pred prvim srečanjem v živo grabila strašanska trema, piše.

»Glede na moje izkušnje je bilo tako: v tesnejših stikih kot si bil z nekom na spletu, bolj si bil razočaran na srečanju v živo. Besede, ki jih je najlaže napisati na zaslon, je najteže izreči na štiri oči. Razdalja govori v prid intimnosti: nihče ne govori bolj odkrito kot takrat, ko sam v sobi klepeta z nekom, ki je zanj neviden in ki je sam v drugi sobi. Če pa se s to osebo dobiš, izgubiš manevrski prostor. Klepet postane varnejši in manj zanimiv – običajen pogovor na nevtralnem terenu.« Na spletu sta si namreč z Lindsay zaupala vse in bal se je zavrnitve, da se bo ta stik v živo izgubil. Njegov strah je bil odveč, saj je bil prvi zmenek, kot pravi sam, nadaljevanje njunega prvega stika na spletu in začetek pogovora, ki bo trajal tako dolgo kot onadva.

Preberite še: Katja Cah: Ljubiš kot suženj ali kot bog?

Prisrčna zgodba, a v ozadju obiskovanja spletnih klepetalnic vseh vrst so tudi drugačne pasti, katerih se večina ne zaveda. Predvsem tega, da vsi podatki, ki jih nekomu zaupaš na spletu, tako misliš, na skrivaj, zaupno, ne izginejo, četudi uporabiš tipko »briši«. Tako kot zapostavljeno knjigo v ogromni knjižnici lahko domnevno izbrisano datoteko še vedno prebere vsak, ki jo dovolj pridno išče, ne ovinkari Snowden ter doda: »Če izbrišete omembo knjige, knjiga sama še vedno ostane tam, kjer je.« Živimo torej v svetu, kjer je za vedno zabeležen vsak vaš ljubezenski izliv, če je prišel vsaj malce v stik z elektronskim vezjem. Vprašanje je le, koga to zanima in zakaj ter kdaj bo to morda uporabljeno proti vam.