Oba sta študirala medicino. Kdaj sta se odločila za psihiatrijo in zakaj?

Karin: Ko sem bila majhna, smo hodili na Bled. Prijateljice, s katero sem se igrala, naslednje leto ni bilo več. Umrla je zaradi neozdravljive bolezni. Takrat sem vedela, da hočem zdraviti ljudi. V gimnaziji sem nihala med psihologijo, ki se mi je zdela lažja pot, in psihiatrijo. S stisnjenimi zobmi sem se odločila za študij medicine, saj sem vedela, da bom morala študirati cel kup stvari, ki me ne bodo in me niso zanimale. Ko pa sem poslušala predavanja in vaje pri psihiatriji, ni bilo nobene dileme več.

Gorazd: Tudi jaz sem se odločil zelo zgodaj. Moja teta in stric, h katerima sem hodil na počitnice v Zagreb, sta mi vedno govorila, da imam izjemen posluh za ljudi in da bom zagotovo psiholog. Ideja, da bi bil zdravnik, mi je bila vedno blizu, tudi zato, ker je bila mamina želja, da bi bil pri hiši zdravnik. O študiju medicine ni bilo nobenega dvoma. Ko sem študiral za izpit iz psihiatrije, sem tri mesece prebiral knjige iz psihiatrije in psihologije in ugotovil, da sem zastrupljen. Bil sem že dogovorjen za specializacijo na onkologiji, bil bi prvi onkološki radiolog v Sloveniji, dogovorjen sem bil, da grem v Švico za dve leti. Vse sem preklical in profesor, ki me je nagovarjal za radiologa, me ni želel več poznati.



Kaj je najtežje v tem poklicu?

Karin: Zame to, da si želiš in moraš biti empatičen, hkrati pa vzdrževati mejo, biti ravno prav daleč in ravno prav blizu. Zelo se te dotakne cela vrsta zgodb, ki niso niti pravljice niti grozljivke, ampak so resnične zgodbe. Ohraniti ravno pravšnjo empatično razdaljo je najtežje. Še posebno težko je bilo na začetku pa še danes je.

Gorazd: Tudi zame. Zavedati se, da je odnos s pacientom profesionalen, da ne hodijo k nam jokat zato, da bi mi jokali z njimi, ampak zato, da bi jim pomagali. Nekajkrat se mi je zgodijo, da sem ob pacientovem govorjenju pomislil, laže bi bil na njegovi strani. Od zgodb, ki jih poslušamo vsak dan, potrebujemo odmik in zato moramo razviti določene obrambne mehanizme. Čeprav, vselej to ni mogoče.

Nikoli nisem potreboval psihiatra, imam pa nekaj zelo dobrih prijateljev, s katerimi se veliko pogovarjamo, in to je doslej zadostovalo. Privilegij je imeti take prijatelje.  

Tudi psihiatri imajo svoje psihiatre.

Gorazd: Temu se reče supervizija.

Sta kdaj psihiatra drug drugemu?

Karin: Ne, to je nemogoče. Je pa neizogibno, da v mnenjskih različnostih, prepirih med nama, uporabiva znanje s tega področja. Kot argument v prepiru. A se to vedno slabo izteče. Tega se običajno zavem, ko je že mimo, naslednji dan. In potem popravljam.

Gorazd: V najinih prepirih najbolj uživa hčerka Lana, ki pravi, da ga ni bolj zabavnega kot prepir med dvema psihiatroma.

Izogibava se pogovorom o službenih zadevah, je pa res, da po vseh letih skupnega življenja razmišljava podobno, imava podoben pogled na stvari. Psihiatri, ki smo tudi psihoterapevti, nimamo svojih psihiatrov, temveč supervizorje. Supervizija pomeni, da starejši psihoterapevt pomaga mlajšemu prepoznavati čustvene zanke in zaplete, zaradi katerih bi lahko naredil napako, ker so v igri tudi njegova čustva. Ko smo starejši, imamo intervizijo, prijateljsko supervizijo, sedemo skupaj in o stvareh razpravljamo.

Karin: Supervizija ni namenjena tvojim osebnim problemom, ampak prepoznavanju slepih peg, ki jih imaš zaradi osebnih stisk v odnosu do pacienta.



Pa sta kdaj pomislila, da bi le imela svojega psihiatra, tako kot imajo drugi vaju?

Karin: Če želiš postati psihoterapevt, potem moraš v analizo, individualno ali skupinsko. V skupinski sem bila sedem let, enkrat na teden po uro in pol, in tam sem predelala celo vrsto bremen, ki sem jih nosila s seboj. Ne morem reči, da jih zdaj ni več, jih pa bolje razumem in laže živim z njimi.

Gorazd: Od Freuda naprej velja, da moraš imeti svojega terapevta, zdaj temu rečemo svojo izkušnjo, torej podobno, kot jo ima pacient. Bil sem v več skupinah, v Zagrebu, Londonu. Nikoli nisem potreboval psihiatra, imam pa nekaj zelo dobrih prijateljev, s katerimi se veliko pogovarjamo, in to je doslej zadostovalo. Privilegij je imeti take prijatelje. To je nekaj, kar bi morali v našem okolju negovati in ohranjati, v nasprotju s prakso v Ameriki, kjer ima vsak za vsako malenkost svojega šrinka, navzven so pa vsi junaki. Uspešni in učinkoviti.

Moja analiza je za mano že nekaj let in večkrat sem že pomislila, da bi šla h komu, ki me sploh ne pozna. K psihoterapevtu, ki bi bil emocionalno neobremenjen, in bi se lahko o določenih stvareh pomenila. To pa je problem tega malega prostora tukaj. Vsi se poznamo. 

So prijatelji dovolj?

Karin: Ne.

Gorazd: Ne, za hude stvari niso dovolj. Zato, da se potožiš, pa so.

Ko gre za hude zgodbe, bi morali poiskati psihiatra?

Gorazd: Ja.

Karin: Moja analiza je za mano že nekaj let in večkrat sem že pomislila, da bi šla h komu, ki me sploh ne pozna. K psihoterapevtu, ki bi bil emocionalno neobremenjen, in bi se lahko o določenih stvareh pomenila. To pa je problem tega malega prostora tukaj. Vsi se poznamo. Terapevt skupine, v katero sem hodila, je prihajal iz Hrvaške.

Gorazd: V psihoterapijo ne moreš sprejeti osebe, s katero si bil ali si v kakršnem koli emocionalnem odnosu.



Je bistvo vašega dela v tem, da pripeljete pacienta med pogovorom tja, kjer sam išče in najde rešitve za svoje probleme, stiske?

Karin: Človek, ki pride k meni, pride z določeno težavo, simptomom. Simptom (motnje hranjenja, depresija, tesnoba …) je zunanji izraz velike čustvene stiske, ki je večinoma posledica težkih izkušenj ali travmatičnih dogodkov v preteklosti. Namen terapije je, da skupaj poiščeva te dogodke, ki jih sicer ne moreva spremeniti, lahko pa v terapevtskem procesu najdeva ustreznejše vedenjske vzorce, pacient se nauči prepoznati svoje čustvene stiske, nauči se govoriti o njih, jih začutiti in simptomi niso več potrebni. In to je cilj terapije. Hude stvari ne izginejo, ostanejo, le da se naučimo z njimi živeti.

Gorazd: Individualnih terapij delam manj, več pa terapije v skupini, dvakrat na teden vodim analitsko psihoterapevtsko skupino. In zanimivo, kaj rečejo pacienti po nekaj seansah, saj se nismo prišli zdravit, prišli smo odrast in postat zreli. Razviješ nove vzorce, zreleje rešuješ probleme.

V bistvenih stvareh si moramo biti podobni, v interesih, željah, ciljih. Res je, nasprotja se privlačijo, razmerja so na začetku lahko strastna, a se strast obrne v hude prepire. Ne verjamem v take zveze. 

Kje se vajine poti prepletajo in kje razidejo poklicne poti?

Karin: Težko vprašanje, res. Odrasla sem v ustanovi, kjer je bil Gorazd že močno zasidran, in na začetku je bil najprej moj učitelj in šele nato partner. Velikokrat se sprašujem, kateri del je res samo moj in kateri najin. Najine poklicne poti se ne razhajajo, najine poti so komplementarne.

Gorazd: Velika sreča je najina starostna razlika, nikoli nisva bila rivala niti ljubosumna drug na drugega.

Uspešen zakon, dobra zveza, kdaj je to to? Vama to, da sta psihiatra, pomaga?

Karin: Vsaki partnerski zvezi pomaga čim širši spekter znanja in razpon čustev. Vrsta ljudi ima problem prepoznavanja lastnih čustev, kaj šele čustev drugih. To mi znamo in to pomaga pri partnerski zvezi. Kadar koli sem potrebovala strokoven nasvet, sem ga poiskala pri Gorazdu, obenem mi je vedno pustil, da sem imela svoje mnenje, strokovno in kot partnerica. Naš poklic zahteva, da veliko bereš, da te zanimajo filmi, glasba, milijon stvari. To ti daje širino, ki je lahko tudi boleča, ker zaznavaš stvari, ki jih drugi ljudje morda manj intenzivno.

Gorazd: Kaj je v partnerskem odnosu bistveno? Zaupanje, občutek varnosti, to pa nima zveze s psihiatrijo, ampak z nama.



Koliko se ljudje, ki živijo skupaj, lahko razlikujejo? Verjamem sicer, da se razlike privlačijo, a če so prevelike, so na dolgi rok pogubne za zvezo?

Karin: Najino mnenje se tukaj razlikuje. Jaz sem prepričana, da morajo biti interesi čim bolj podobni. Moja strast so potovanja, s partnerjem, ki tega ne bi hotel početi, bi bila zelo težko. Moja strast so tudi knjige in film, če se s partnerjem o tem ne bi mogla pogovarjati, bi trpela. V bistvenih stvareh si moramo biti podobni, v interesih, željah, ciljih. Res je, nasprotja se privlačijo, razmerja so na začetku lahko strastna, a se strast obrne v hude prepire. Ne verjamem v take zveze.

Gorazd: Govoriš o tem, v kaj lahko dva razmerje razvijeta, tudi če sta različna. Če sta zaljubljena in je odnos enakopraven, lahko razviješ interes …

Karin: Ne, s tem se pa ne strinjam.

Gorazd. No, res je, interesi si morajo biti na začetku vsaj malo podobni. Umrl bi od dolgočasja, če bi si bila s partnerico preveč podobna.

Moramo definirati, kaj razumemo z nezvestobo. Če gre partner z nekom v posteljo, bi laže tolerirala, kot če bi drugi ženski kazal iste nežnosti in drobne pozornosti kot meni. Poglede, dotike, besede, milijon pozornosti. 

Česa sploh ne bi tolerirala pri partnerju?

Karin: Jaz nobene oblike agresije, žalitev, grobosti, ignorance.

Gorazd: Neupoštevanja, ignorance, to, da konfliktov ni mogoče reševati.

Kaj pa nezvestoba?

Karin: Moramo definirati, kaj razumemo z nezvestobo. Če gre partner z nekom v posteljo, bi laže tolerirala, kot če bi drugi ženski kazal iste nežnosti in drobne pozornosti kot meni. Poglede, dotike, besede, milijon pozornosti.

Gorazd: Zame je nezvestoba problem. Tudi samo telesna in je ne bi toleriral.



Je mogoča samo telesna nezvestoba?

Karin: Ja.

Gorazd: Misli, da bi imela moja partnerica spolne odnose z drugim moškim, ne bi prenesel, je ne bi toleriral. 

Česa nočeta početi skupaj?

Karin: Ne vem pravzaprav, vem pa, kaj bi.

Gorazd: Tudi jaz ne vem. Marsičesa ne počneva skupaj, ker pač nimava časa, ne moreva.



Neizogibno je, da v zvezi dveh obstajajo stvari, ki jih počneš sam. Ali zato, ker jih hočeš, ali pa zato, ker jih drugi noče.

Karin: To se mi zdi logično.

Kje je torej meja, ko je logično, da nekatere stvari počneš sam, in tem, da si zaradi tega, kar počne partner, sam prizadet in pričakuješ od drugega, da bo to upošteval? Pričakuješ empatijo in je ni?

Karin: Če je to tako hudo za partnerja, mora partner to razumeti in prilagoditi svoje želje. Pretehtati posledice. Predvsem pa se je treba o tem pogovoriti in najti kompromis.

Gorazd: Nikoli v življenju si nisem želel početi kaj sam. Želim si biti s Karin in deliti z njo vse užitke.

Če bi se lahko še enkrat odločala, bi izbrala isti poklic?

Karin: Absolutno.

Gorazd: Jaz bi bil dirigent ali pianist, glasba mi veliko pomeni. Mi pa seveda ni bilo nikoli žal, da sem psihiater.