Rek Kdor jezika špara, kruha strada bi lahko dopolnila v Kdor jezika špara, ta potovanj strada.

Rada spregovorim s tujci, saj mi to podari občutek kratkega izleta v tujo deželo, ki se je za neponovljiv trenutek ustavila ravno pred mano. Ponudi mi priložnost stika in povezave dveh svetov, da ugotovim, v čem se razlikujeta, in še pomembneje, kaj imata skupnega. Še noben naključno spoznan turist me ni razočaral, vsak mi je povedal kaj zanimivega o svojem svetu in verjetno izvedel kaj podobnega tudi o mojem.

Tako sva z možem nekoč ogovorila simpatično žensko, ki je z očmi sporočala, da bi jo to veselilo. Ime ji je bilo Karine in bila je prava Parižanka. Urejena, skodrana sivolasa gospa mladostnega stasa in hitrega odziva. Zaslutila sem, da imamo skupnega v izobilju, zato so se teme, ki smo se jih na hitro, a za nas pomembno dotaknili, ponujale kot zaporedno postavljene domine. Med drugim sva izvedela, da je v Ljubljani kot udeleženka enega od kongresov. Naše mesto jo je navdušilo, rada bi se vrnila z možem in svojimi tremi otroki, da bi jim pokazala, kakšen biserček na svetovnem zemljevidu je odkrila, in raziskala še druge slovenske kraje, nama je hitela pripovedovati. Že sem ji z vabilom, naj naju takrat poišče, da ji kakšen kotiček Slovenije pokaževa še midva, na papirček pisala svoj elektronski naslov, ko jo je presenetilo, da sem bila prvič in tudi nazadnje v Parizu že pred več kot četrt stoletja.



Pridite čim prej

»Uh,« je rekla, »pa pridita raje čim prej spet.« Na najin nasmešek je nadaljevala: »Vabljena k meni, imamo veliko hišo, ki je skoraj vse poletje prazna.«

»Hmm, resno?« sva se z možem prestopila na mestu in ji takoj skušala povedati, da morda ni mislila resno: »Imava štiri otroke.« Ni se dala: »Super, potem pa nujno, imamo velik vrt pa bazen pa otroško igralnico z ogromno igračami. Pridite kadar koli, če želite biti sami v hiši, ki je sicer dovolj velika za dve veliki družini, najbolj primerno poleti. Še najbolje bi bilo tako, da smo nekaj dni skupaj, nato pa ste sami. Imamo tudi avto za šest in kolo z vozičkom za otroke, vse kot nalašč za vas torej.«

Začetno zmedo sem hitro uredila in že vse jasneje videla, kako doma iščem ugoden let za Pariz. Šest vozovnic.

»Radi, prav radi bi prišli. Za koliko časa pa predlagaš?« sem bila tako kot Urban seveda takoj za, a sem hotela biti tudi vljudno zmerna.

»Kolikor vam ustreza.«

Je to mogoče, sem se zatopila, komaj smo se spoznali, pa tako vabilo, kaj pa običajne zavore, med njimi strah pred tujci?

Urban se je k sreči primerno obrnil in ji vrnil vabilo: »Odlično, z veseljem pridemo, najbolje, da kar to poletje, vendar vabljeni tudi vi k nam.«

»Seveda,« sem pritrdila, »pridite tudi vi k nam. Pogosto nas ni doma.« In ji kar predlagala: »Med počitnicami nas ni, pridite takrat.«

»To bi bilo odlično,« je v mislih že preverila svoj koledar. »Pridemo.« In smo bili, kar tako na hitro dogovorjeni, nič drugače kot prijatelji, ki se poznajo že dolgo.

Po kratkem srečanju smo se poslovili s »se vidimo kmalu«.



Mi na Hvar

Februarja sva se pripravila na njihov prihod. Prišla je z družino, počakala sva jih na Brniku, jih odpeljala k nam, potem pa smo mi odšli na Hvar. V naslednjih dneh mi je pisala zadovoljna sporočila, kaj vse so v Ljubljani odkrili. Pri tem sem občutila pomirjajočo misel, da so v našem stanovanju prijatelji, ki lepo skrbijo zanj. S Hvara smo se vrnili že pred njihovim odhodom in da jih iz našega stanovanja ne bi metali ven, smo prespali kar pri naši sosedi, kar je bila spet prav simpatična izkušnja. Skupaj pa smo si privoščili tudi izlet v Postojnsko jamo, ki je nisva z Urbanom obiskala že vse od osnovnošolskih let. Res je bil že čas za ponoven obisk.

Sredi poletja pa smo se mi podali na obisk v Pariz. S seboj smo vzeli še prijateljico najstarejše. Naša pariška odprava je bila tako sestavljena iz dveh odraslih, dveh najstnic in treh majhnih otrok.

Doživeli smo štirinajst nepozabnih pariških dni, v katerih smo počasi, a učinkovito in z velikim užitkom odkrivali neverjetno bogastvo tega osupljivega mesta in njegovega predmestja.

Čas je za Pariz

Bivanje v hiši nekoga nam je omogočilo številne prednosti: v bližnji trgovini in na tržnici smo nakupili sestavine, da smo si lahko pripravili zajtrk po svojem okusu, si namazali sendviče, oprali sadje in naredili najljubše mešanice oreškov za prijetnejše dolgo pohajkovanje po mestu. Večerjo smo si prav tako skuhali po našem okusu, kuharice pa smo lahko pokukale v nabor sestavin, olj, zelišč ..., ki jih uporablja domača gospodarica, in marsikatero tudi pokusile. In to brez slabe vesti, saj je bila naša prijateljska družina povabljena, da stori enako.

Izjemoma smo redno lomili francoske bagete in jih mazali z marmeladami, tistimi iz hišne shrambe, z na roko napisanimi nalepkami. Del izleta je bil tudi užitek v uporabi drugačnih krožnikov, kozarcev, skled, vseh skrbno izbranih in namenjenih tudi estetskemu užitku.

Skrajno so v naši gostoljubni hiši uživali tudi otroci: v igralnici je bil cel svet novih igrač, v garaži kolesa in skiroji, celo električno kolo s prikolico za štiri otroke. Na vrtu so se ponujale gugalnice in tobogan, da o navdušenju nad velikim in globokim bazenom na dvorišču niti ne govorimo. Imel je celo gumb, s katerim si naredil vodni tok, da smo se še odrasli lahko naplavali.

Listali smo njihove knjige in revije. Pozno zvečer smo obsedeli v sobi z velikim ekranom, zraven katerega se je odpirala omara s skrbno zloženimi DVD. Da so bili v francoščini, ni nobenega otroka motilo, kaj hitro pa se nam je zazdelo, da začenja naš najmlajši določene črke naglašati po francosko.



Naš drugi dom

Z Urbanom sva ob jutrih prisluškovala, v kakšen mir se zbujajo oni, in srkala kavo iz domačega kavomata. Na deževni večer sva prisluškovala, kako se veter in dežne kaplje slišijo v Parizu.

Bili pa smo tudi koristni, sprejeli smo vrtnarje, ki so prišli uredit vrt, električarje, ki so popravili vhodna vrata, in sprejemali pošto.

Počutili smo se kot Parižani. V soseski, kjer so bile hiše vse po vrsti kot iz revije, smo mi imeli svoj pariški dom.

Ker smo bili »doma«, sem lahko naša oblačila sproti prala. Zato smo šli na pot z manj prtljage, domov pa smo se vrnili brez kupa umazanih cunj, kar je pri velikih družinah manj vznemirljiva posledica potovanj.

Da so to isto tujci počeli v našem stanovanju, me ni niti najmanj motilo. Pa saj niso bili tujci, to so nehali biti že takoj takrat na ulici, ko smo si s Karine izmenjali prve vtise o tem, kako lepo je teči ob Ljubljanici in kako lepo je teči ob Seni.

In kaj je Karine rekla, ko smo se po nekaj skupnih dnevih poslavljali? »Pridite še v katerem drugem letnem času, da spoznate še kakšno pariško plat. Takrat lahko stanujete pri nas, pa smo skupaj,« saj je bila hiša s šestimi spalnicami in štirimi kopalnicami res dovolj velika za vse, »ali pa se lahko nastanite v hiši mojih staršev, ki jih tudi pogosto ni. Imamo namreč še hišo v Normandiji, čisto ob morju. Morali boste priti še tja!«

Vabil še kar ni bilo konec.

»Imam odlično idejo,« je rekla Karin, »Slovenija bi bila tudi mojim prijateljem iz Provanse zelo všeč.«

Bila so naju sama ušesa.

»Radi bi prišli k vam v Ljubljano, v zameno pa vas vabijo k sebi v Provanso.«

Saj gre samo na bolje, se mi je skoraj smejalo.

»Oni imajo pravo vilo z velikim čudovitim posestvom. Živalmi in potokom. To morate doživeti,« se ji je očitno zdelo, da potrebujeva dodatno spodbudo.

Karinini prijatelji so bili kar naenkrat tudi najini, samo še spoznati smo se morali, v Ljubljani ali Provansi, vseeno se je zdelo, kje bomo začeli.

Bom res šli spet v Pariz? Brez dvoma, pa v Provanso tudi. S prijatelji je svet prijateljski.