ONA DESETLETJA

Jožica Maučec Zakotnik: Intuicija me je vedno pripeljala prav

Jožica Maučec Zakotnik po profesionalni zagnanosti in tudi po srcu ne bi mogla in tudi ne želela biti kaj drugega kot – zdravnica naroda. Zato je danes in tukaj razglašamo za Ono desetletja.

Jožica Maučec Zakotnik je v zdravstvu začela delati kot družinska zdravnica in dvajset let so bila prizadevanja za ohranitev čim boljšega zdravja enakovredna obravnavi ljudi v njeni ambulanti. Ob delu v domu starejših na Bokalcih je opravila podiplomski študij iz gerontologije in se izpopolnjevala v gerontološki bolnišnici v Trnovem. Bolj kot ne splet okoliščin jo je v zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja prek programa promocije zdravja in preventive kroničnih bolezni Cindi SZO in nato Cindi Slovenija privedel v javnozdravstvene vode. V kratkem obdobju, ko je delala na obeh področjih hkrati, v ambulanti in kot programska direktorica Cindi Slovenija, je uvidela, da ji je namenjena vloga javnozdravstvenice. 

Najbolj me razoroži in mi jemlje energijo in zanos, ko naletim na nerazumljive ovire. Želim si, da bi odločevalci bolj aktivno podpirali rešitve, ki omogočajo uspešno uresničevanje Nacionalnega programa Mira za duševno zdravje. 

Preventivka in javnozdravstvenica je Jožica Maučec Zakotnik zares in z vso strastjo, ki jo premore. Prodornost in neomajnost ves čas potrpežljivo in dobrohotno usmerja v promocijo zdravja in preventivo na sistemski ravni, ker pomembno vpliva na zdravje in kakovost življenja celotne populacije kot tudi na stroške v zdravstvu in gospodarstvu. To ni vedno lahko. A vda se ne. 

Gimnazijska borka 

»Že v gimnaziji sem bila nekakšna revolucionarka. Borila sem se za pravice socialno ogroženih sošolcev, vedno sem se postavila na stran šibkih in se bila pripravljena za pravico glasno izpostaviti in boriti. S profesorjem sociologije sem denimo vso uro stoje zelo burno razpravljala o pravici do življenja nerojenega otroka, spet drugič sem se borila proti pornografiji in imela govore pred generacijami soboških gimnazijcev. Preizkušeno se je moč, da lahko nekaj dosežem v zahtevnejših okoliščinah, potrjevala, ko sem začela voditi program Cindi in projekte preventive, povezane s tem, prek projektov na ministrstvu za zdravje do oblikovanja, razvoja in vodenja programa Svit.« 

Trenutki z mamo 

Neprecenljiv in neusahljiv vir sočutja in odgovornosti do sebe, sočloveka in družbe, spoštovanja človeka, narave in dela, visokega vrednotenja družine kakor tudi radosti, veselja do življenja, ljubezni ji je dalo otroštvo. »Odraščanje v moji družini mi je zagotavljalo občutenje sprejetosti, varnosti, lastne vrednosti in vrednosti sočloveka, občutenje vedno biti ljubljen od vseh, ki so me obkrožali. V moji razširjeni družini in vaški skupnosti smo opravljali vsa pomembna kmečka dela skupaj: žetev, mlatev pokošenih žitaric, trganje in ličkanje koruze, pobiranje krompirja, lupljenje bučnih semen in 'čejsanje' perja ob zimskih večerih, povsod smo bili otroci zraven.« 

Mlatev po žetvi: Jožica Maučec Zakotnik je prva deklica z desne, ki nosi košaro s »plevami«.

»Počutili smo se vključene, vredne in smo bili del zgodbe. Živeli smo v resnični skupnosti, kjer se je sodelovalo in delilo. Ob vsakem pomembnem dogodku določene družine so sovaščani sodelovali, pomagali graditi hiše, prinašali darove ob zidavi, ob porokah, smrtih. Iz take skupnosti sem se naučila o številnih vrednotah, ki me spremljajo vse življenje,« se v pisarni Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ), torej od tod in zdaj, v spominih vrne v rojstno vas Gančani pri Beltincih in do dediščine, ki jo je zaznamovala. 

S kužkom Lumpijem pred domačo hišo

»Nežna in ljubeča skrb moje mame me je štiri leta v gimnazijskem času spremljala s pripravo zajtrkov in malic ob štirih zjutraj, da sem ob petih sedla sita na avtobus, ki je odpeljal Murine delavce na delo v Mursko Soboto, nas, redke gimnazijce, pa v šolo. Popoldne me je mama pričakala, mi pogrela kosilo, sedla k meni in poklepetala z mano o dogodkih dneva. Res topel božajoč občutek, kot bi pil toplo mleko z medom. Moj oče je bil izjemen estet, ljubil je vse lepo, izredno je cenil sočloveka, naj je bil predstavnik Romov, ki je prišel k hiši beračit, ali predsednik. Oba sta prejela enako spoštovanje in pozornost. Trdo je delal in bil uspešen sodar, hkrati pa zelo užival v življenju. Želel je imeti hčerke, da bi jih lepo oblačil, in jih je. Bila sva sorodni duši, zelo sva se razumela in imela rada. Žal je umrl že pri starosti 65 let, kar me je takrat strlo.« 

Jožica z materjo, očetom in bratom

Program Mira 

Jožica Maučec Zakotnik ima z možem Brankom dva že odrasla otroka, Mateja in Alenko, tri vnukinje in vnuka, ob katerih ni časa za nič drugega kot samo biti z njimi. Kar zadeva njene velike dosežke v nizu ukrepov na nacionalni ravni, kako čim bolj prijazno in prepričljivo poskrbeti za dobro čim več Slovenk in Slovencev, razpira krila njen zadnji »otrok«, projekt za zmanjšanje bremena duševnih bolezni. »Ko sem bila na ministrstvu za zdravje drugič državna sekretarka, od maja 2017 do septembra 2018, sem ugotovila, da je področje duševnega zdravja v Sloveniji povsem zanemarjeno, potrebe po sistemskih ukrepih in organizirani skrbi za duševno zdravje zelo velike, posebne volje, da se kaj zgodi, pa ni bilo, saj so nacionalni program pripravljali na ministrstvu že deset let.« Z majhno skupino zunanjih strokovnjakov so v treh mesecih pripravili predlog resolucije o nacionalnem programu duševnega zdravja za desetletno obdobje, državni zbor ga je sprejel marca 2018. 

»Vodim koordinacijo implementacije Nacionalnega programa duševnega zdravja, ki smo ga krstili program Mira, vendar moram priznati, da kljub izjemnemu trudu ne morem doseči ustrezne politične podpore programu, zato deluje skupina za upravljanje implementacije na NIJZ v suboptimalnih pogojih, kar me zelo žalosti. Država za več kot dve desetletji zamuja z uresničevanjem ukrepov pomoči otrokom, mladostnikom in njihovim družinam, ki imajo težave v duševnem zdravju in čakajo na prve preglede leto ali več, imamo pomanjkanje kliničnih psihologov, pedopsihiatrov in drugih strokovnjakov, v lokalnem okolju primanjkuje socialnovarstvenih programov, ki bi omogočali ljudem s težavami v duševnem zdravju bivanje in funkcioniranje v domačem ali lokalnem okolju. Za vse te in številne druge probleme na področju duševnega zdravja prinaša nacionalni program Mira rešitve, ki so uresničljive v precej kratkem času, le ministrstva oziroma vlada jim mora prisluhniti in jih podpreti.« 

Za boljše duševno zdravje 

Za ljudi z duševnimi motnjami, ki ne potrebujejo vedno in predvsem le zdravljenja, temveč tudi druge oblike pomoči, je toliko vsega še treba narediti in o tem se Jožica Maučec Zakotnik ne pogaja. »S podporo Nacionalnemu programu duševnega zdravja, ki sem jo lahko nudila še v času, ko sem bila na ministrstvu za zdravje, nam je uspelo zagotoviti financiranje vzpostavitve 10 centrov za duševno zdravje otrok in mladostnikov in 10 centrov za duševno zdravje odraslih, ki delujejo v zdravstvenih domovih, na primarni ravni zdravstvenega varstva in v skupnosti. Vsaka dvojica centrov pokriva približno 80.000 prebivalcev (z okrog 12.000 do 16.000 otrok) ter omogoča lokalno in zgodnjo dostopnost do oskrbe na področju duševnega zdravja. Najkasneje do leta 2028 moramo urediti 26 centrov za duševno zdravje otrok in mladostnikov in 25 centrov za duševno zdravje odraslih, ki bodo zaposlovali polne standardne time. To pomeni, da je treba vsako leto vzpostaviti nekaj novih centrov, predvsem pa je sistematično zagotavljati kadre in specializacije iz psihiatrije, pedopsihiatrije, klinične psihologije, logopedije. Ob vzpostavljanju centrov za duševno zdravje, ki jih financira ZZZS, pa je treba zagotoviti tudi socialnovarstvene programe, dnevne centre, bivalne enote, informacijske točke, ki bodo bolnikom s težavami v duševnem zdravju, ki jih oskrbujejo skupnostni timi, bivanje v domačem lokalnem okolju omogočili. Na ministrstvu za socialo pa med pripravo novega proračuna niso imeli posluha, da bi zagotovili dodatna dva milijona evrov letno, da bi dopolnili tovrstne socialnovarstvene programe v okoljih, kjer smo že uredili centre za duševno zdravje in tako omogočili celostno oskrbo na področju duševnega zdravja.« 

Z intuicijo do pravih odločitev 

Jožica Maučec Zakotnik ne prikriva, da je njen dan vedno prekratek, da bi opravila vse, kar bi rada. »Ni mi težko delati, ker pri tem uživam, običajno imam tudi čudovite, zagnane in sposobne sodelavce, ki prav tako uživajo v timskem delu in doseganju ciljev. Najbolj me razoroži in mi jemlje energijo in zanos, ko naletim na nerazumljive ovire. Želim si, da bi odločevalci bolj aktivno podpirali rešitve, ki omogočajo uspešno uresničevanje programa Mira,« pove resno zaskrbljena. Jožica Maučec Zakotnik vedno, če je že vprašana, poudari, da jo umirjata jutranja joga in nato transcendentalna meditacija (TM), jo naredita bolj ozaveščeno, bolj prisotno in tudi strpnejšo ter ji dajeta energijo. Meni, da bi koristilo, če bi TM predpisovali na recept. 

V hribih s prijatelji: Jožica Maučec Zakotnik je druga z leve.

O upokojitvi ne razmišlja. Ne še. No, če bo v prihodnosti vendar imela več časa, bi jo na tretji življenjski univerzi zanimali urejanje vrtov, filozofija in še kaj, več bi brala, morda celo spet pisala pesmi, kot jih je že v mlajših letih, bila v naravi in z možem več plesala. »Usvojiti morava še tango in salso,« pove odkrito. In doda: »Vsekakor bom prisluhnila življenju, svoji duši in se prepustila, da me bo peljala tja, kjer se bo počutila srečno in zadovoljno. Skoraj vedno me je vodila intuicija in vselej me je pripeljala do pravih odločitev.« 

Osebna izkaznica: Jožica Maučec Zakotnik
Projekti/mejniki: • Prva raziskava Cindi SZO o življenjskem slogu in dejavnikih tveganja za kronične bolezni v Sloveniji leta 1991, ki smo jo izvajali družinski zdravniki v ZD Ljubljana.
• Leta 1997 sem se udeležila dvomesečne poletne šole na Karolinskem inštitutu na Švedskem, kjer smo pridobivali veščine in znanje, kako oblikovati medresorsko prehransko politiko »od njive do krožnika«. Po vrnitvi v Slovenijo sem naslovila pismo na ključna ministrstva o potrebi oblikovanja prehranske politike. Leta 1998 sem organizirala 1. mednarodno prehransko konferenco v Sloveniji.
• Iz izobraževanja na Finskem (Tampere) sem prinesla in sistemsko vpeljala test hoje na dva kilometra in nordijsko hojo.
• Leta 1998 sem prevzela funkcijo programske direktorice Cindi Slovenija. Leta 1999 je bil potrjen Nacionalni program promocije zdravja in preventive srčno-žilnih in drugih kroničnih bolezni in Cindi Slovenija je postal nacionalni program ob financiranju ZZZS.
• Med letoma 2000 in 2005 sem bila državna sekretarka za javno zdravje na ministrstvu za zdravje, v času ministra Dušana Kebra s ključnimi projekti: vpeljava Nacionalnega programa preventive srčno-žilnih bolezni v ambulante družinskih zdravnikov; vzpostavitev 60 zdravstvenovzgojnih centrov s programom izvajanja delavnic za podporo spreminjanju življenjskega sloga; program Mura za zmanjševanje neenakosti v zdravju; »alkoholni zakon«; prehranska politika in strategija telesne dejavnosti; organiziran presejalni program Zora; začetki priprave programa Dora.
• Leta 2005 sem se vrnila v ZD Ljubljana kot programska direktorica Cindi Slovenija.
• Leta 2006 sem vodila priprave na oblikovanje programa Svit, leta 2009 smo ga začeli izvajati na nacionalni ravni za starostno skupino 50–69 let in ga vodim osem let.
• Leta 2009 smo se ekipa Cindi Slovenija in jaz kot programska direktorica Cindi Slovenija in vodja Programa Svit preselili na NIJZ.
• Od leta 2011 sem vodila projekt Skupaj za zdravje – nadgradnja preventive kroničnih bolezni v osnovnem zdravstvu s poudarkom na vključevanju ranljivih skupin prebivalstva in zmanjševanju neenakosti v zdravju. Uvedli smo tudi skupnostni pristop k preventivi in medkulturne mediatorje v zdravstvo.
• Od maja 2017 do septembra 2018 sem bila državna sekretarka na ministrstvu za zdravje. Pripravili smo resolucijo o Nacionalnem programu duševnega zdravja 2018–28, državni zbor jo je sprejel marca 2018; zakon o zbirkah podatkov v zdravstvu, ki je opredelil registre Dore in Svita ter register redkih bolezni; prenovljeni pravilnik o izvajanju preventive kroničnih bolezni pri odraslih v osnovnem zdravstvu; zagotovimo financiranje prvih 20 centrov za duševno zdravje s sredstvi ZZZS.
• Od decembra 2018 vodim implementacijo Nacionalnega programa duševnega zdravja na NIJZ. V letu 2019 je implementiranih prvih 10 centrov za duševno zdravje otrok in mladostnikov in 10 centrov za duševno zdravje odraslih.
Konkreten vpliv mojega delovanja na družbo: Z navedenim delovanjem so se spremenili nekateri vidiki prehranskih navad prebivalcev Slovenije, zvečala se je telesna dejavnost, upadal je delež kadilcev, predvsem pri moških, in delež oseb, ki pijejo alkohol tvegano. Z Nacionalnim programom preventive srčno-žilnih in drugih kroničnih bolezni je upadla umrljivost za srčno-žilnimi boleznimi v zadnjih 20 letih za več kot 50 odstotkov, torej 600 smrti manj letno zaradi preventive.
V 10 letih je bilo s pomočjo Svita odkritih in odstranjenih več kot 35.000 predrakavih sprememb in več kot 3000 rakov, ki so bili v več kot 70 odstotkih odkriti v zgodnji fazi razvoja bolezni. Zaradi Svita je 400 rakov debelega črevesa in danke letno manj in 300 ljudi manj vsako leto umre zaradi tega raka kot pred uvedbo Svita leta 2009, državni blagajni pa z njim letno prihranimo 20 milijonov evrov. Program Svit ima 65-odstotno odzivnost. Ljudje, ki se ne odzovejo, imajo štirikrat večjo verjetnost smrti zaradi tega raka.
Uspešna implementacija Nacionalnega programa duševnega zdravja 2018–2028 bo imela velik vpliv na blaginjo družbe, omogočali bomo lokalno in hitro dostopnost, zmanjševali hospitalizacije in institucionalizacije oseb in skrajševali čakalne dobe. Slabo duševno zdravje stane Slovenijo več kot 4,5 odstotka BDP.
Vizija/sledilci/nasledniki: Moja vizija je skoraj iluzija, je družba, ki ceni pravice in potrebe posameznika in družine; je zrela, sposobna, odgovorna in trajnostno naravnana politika, ki spoštuje rešitve za blaginjo ljudi in zmanjšuje razlike med njimi. Moja vizija so družine, v katerih se otroci počutijo sprejete, ljubljene in srečne. Vesela sem, da imam veliko sledilcev, tako med strokovnjaki kot uporabniki javnozdravstvenih programov. Vesela pa sem tudi, da se sproti oblikujejo sposobni in zagnani nasledniki.
Vse življenje me spremljajo: Dota, ki sem jo prinesla iz mladosti, veselje in strast do življenja in dela, ljubezen do sočloveka in vsega lepega.
Moja vzornica/moj vzornik: Oče in moja mama s svojo ljubeznijo, dobroto, sočutjem, skrbnostjo, nežnostjo, milino, vedrino, preprostostjo, občutkom za lepoto, strastjo do življenja.
Življenjsko vodilo: Ne stori ničesar drugemu, česar ne bi sebi storil.
Moja stalnica: Strast in predanost vsemu, kar počnem, vztrajnost in borbenost.
Kaj moramo v slovenski družbi najprej spremeniti: Vrednote, spoštovanje sebe in sočloveka, spoštljivo in strpno komuniciranje ter zavedanje vsakega posameznika, da stori sočloveku le tisto, kar bi storil samemu sebi. Nestrpnost in nesprejemanje drugačnosti v družbi je strup, ki ljudi razdvaja in seje sovraštvo. In tega je v naši družbi preveč! Zato se mi zdi zdravilen »novi evangelij«, kot ga imenuje Neale Donald Walsch: »Vsi smo eno. Naša pot ni boljša pot, temveč je samo drugačna.«


Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE