Josipa Lisac: Nisem diva, jaz sem delavka

Josipa Lisac ne potrebuje uvoda, ki bi opisoval njo samo. Na valentinovo letos je praznovala 69 let, lani decembra pa v sklopu jubilejnega spomina na svojega ljubega Karla, ki je preminil pred 28 leti, poleg koncerta podarila javnosti še vrhunski izdelek, za katerega je na prihajajočih hrvaških glasbenih nagradah porin nominirana kar v štirih kategorijah. Album Tu u mojoj duši stanuješ ni poseben samo zato, ker je bil v enem samem zamahu posnet v šestih urah, temveč ker mu je pridano tudi veliko vizualnega materiala, Josipinih recitacij in pripovedi anekdot. Dvanajst pesmi v povsem novih aranžmajih predstavlja presek Josipine kariere, ki traja že več kot 50 let.

Foto: Biljana Gaurina

V svoji karieri ste prestopili številne meje, kot meteor vsakič znova zarisali sled, ki ostaja enako živa še danes. Zato mi je zanimiv stavek, ki ste ga lani nekoč mimogrede izrekli v enem od hrvaških televizijskih intervjujev, in sicer: »Ničesar nimam, vsakič znova sem na začetku.« Kako je to mogoče? Kako se vam je uspelo ubraniti pred zaverovanostjo vase, češ, moja pot je bila doslej neverjetna, naslednji korak bom zmogla z lahkoto?!

Vidite, ravno v tem je usodna zanka. Kako ostati večno tista mlada punčka, ki pakira svoj kovček, srečna, vznemirjena, kajti jutrišnji dan ne bo enak današnjemu, čisto nov bo?! Tudi sosed, ki ga srečam, ne bo isti sosed, kot sem ga videla včeraj. Nedavno sem imela koncert v Novem Sadu. Spet nekaj povsem drugega. Drugačno vzdušje, drugačna temperatura, ljudje ... In tukaj sem zdaj, v Ljubljani (Pogovarjava se v torek, 5. marca, pred dogodkom za izbor One 365, op. p.). Rekli so mi, da bo deževalo, a ne. Sije sonce! Mar ni to fantastično?! Da da, saj vem, ni preprosto vsakega novega dne začeti z ničle, ne jemati danega za samoumevno. A samoumevnost povzroči največ škode ravno tistemu, ki jo doživlja. Danes nenehno brnijo telefoni. Kaj pa jutri? Danes te hočejo vsi, vzklikajo tvoje ime. Kaj pa jutri? Nisem ena tistih, ki verjamejo, da le rutina vodi k uspehu. Sovražim rutino! Seveda imam svojo pot, a vedno se na njej zgodi kaj novega. Vseeno se moram danes boriti enako, kot sem se pred 30 leti. Je to, da razmišljam, kakor razmišljam, moja prednost? Morda. Veste, jaz nisem diva, jaz sem delavka.


Foto: Mare Milin


Velikokrat se, ko znova poslušamo, kar nas je spremljalo nekdaj, nasmehnemo svojemu glasbenemu okusu, zamahnemo z roko morda, ampak kaj takega se ob poslušanju vaše glasbe težko zgodi. Je brezčasna. Kaj je tisto, zaradi česar ji ne moremo pridati omejitev časa?

Ustvariti glasbo, ki se upira času, terja nenehno oblikovanje, izpopolnjevanje. Lepo mi je pri srcu sedaj, ko ste mi zaupali svoje mnenje. Vrne me namreč v preteklost, v spomin na to, kako so se oblikovale vse te skladbe ... Nikoli namreč z vnaprejšnjim namenom, časovnim rokom, miselnostjo, da moram narediti tisto nekaj, po čemer se me bodo zapomnili. Nikakor! Vedno sem delala iskreno in z željo, da bo skladba res lepa. Prepričana sem, če s svojo glasbo pripoveduješ zgodbo, ki je pristna, če neguješ svoje delo, spoštuješ svoje ustvarjanje ... No, potem se rojeva tudi brezčasnost. In najlepše je, ko drugi vzljubi »tvoje« pesmi. Ali pa se celo loti priredb in nato pesem živi svoje življenje. Pred nastopi mi pogosto rečejo, joj, Josipa, morate odpeti Maglo! Očitno je to pesem, ki je v ljudeh ostala, čutijo jo, kot jo čutim sama. Karlo Metikoš mi je vse pesmi namenil z globoko ljubeznijo in to občutenje je tisto, kar ostane za vedno. Ne glede na to, kam grem, pa čeprav na »konec sveta«, vedno je tam nekje nekdo, ki me ima silno rad, ki o meni vse ve, je prijatelj, morda pristnejši kot kdo, ki je pogosto v moji bližini. In to samo zaradi – pesmi. A tistega pravega razloga brezčasnosti, prave srčike najbrž ni mogoče razložiti. Obstajajo veliki umetniki, ki niso dobili zadostnega priznanja, ko so še živeli. Hvaležna sem za vse, kar sem dobila že zdaj. Prečudovite besede, nepozabne trenutke, hvaležna sem. Vedno in za vedno. In morda je ravno to tisto? Moja zaobljuba poštenosti? Ves čas se igram s svojimi pesmimi in jim skušam vdihniti novo življenje. Podobno kot oblekam. Pospraviš jo v omaro, pozabiš nanjo, sčasoma začne iz nje odtekati življenje ... A jo neki dan ponovno vzameš v roke, preoblikuješ, očistiš, osvežiš in potem spet zasije. Enako je s pesmimi. Živijo, kot živijo obleke, a potrebujejo tu in tam nekoga, da jih počeše, jim nadene malce šminke ... (Smeh.)

Ne živim v preteklosti, nisem zaspala. Preprosto vem, kaj je moje, to sem objela in to nosim s sabo kot culico. Vse je v meni in vse je z mano. 

Prej ste omenili, da zanimanje za pesem Magla ne pojenja. Je res, da je pesem nastala tako, da je Karlo neki dan doma sam igral na klavir, vi pa ste bili zunaj po opravkih? Ko ste prišli domov, z nakupovalnimi vrečami v vsaki roki, vas je povlekel v delovno sobo, da bi skupaj dokončala in popeljala k popolnosti zgodbo, ki se je začela rojevati med vašo odsotnostjo?

(Josipa se začne krohotati, še preden mi uspe do konca oblikovati vprašanje, in zanosno prikimavati.) Z vrečami sem stala pred vrati, zvonila, čeprav sem imela ključe. Hecno, vedno je bil on tisti, ki je hodil v trgovino, a tisti dan sem, ne vem, zakaj, šla jaz. No, kakor koli, že od jutra ga je prežemal strašanski zanos. No, tako zvonim in zvonim, on pa odpre vrata in začne vpiti. Joj, brzo, Koki! Vzame vrečke iz rok, Makni to sranje!, jih da na tla v kot in hitro hitro v delovno sobo. Najprej sem morala poslušati, kaj je ustvaril do tedaj. To je bilo povsem običajno. Kar je igral, je bilo treba poslušati previdno, se hitro učiti, da sva nato lahko skupaj delala naprej. Pesem sva oblikovala naslednjih ur s silno zavzetostjo, pozabila na vrečke v kotu hodnika. (Smeh.) In rodila se je fantastična pesem.


Josipa Lisac in Karlo Metikoš Foto: osebni arhiv


Takole vas gledam in poslušam; mislim si, da številni odrski umetniki potrebujejo odziv občinstva, občutek, da dajejo, je tisti, ki jih hrani. A zdi se mi, da vi povsem enako in doživeto odpojete, interpretirate svoje pesmi ne glede na to, kdo je na drugi strani. Se motim? Kot da bi lahko mirno peli tudi sami sebi?

Mhm. Tako je bilo tudi doma. Karlo si je pripravil pijačo, običajno bourbon z veliko ledu, sedel v fotelj, si prižgal cigareto, jaz pa sem mu pela. (Smeh.) Veste, tako bi tudi moralo biti, da bi lahko vsako pesem odpel sam. Kajti vse to, orkestracija, aranžma, to je vse embalaža, srž, esenca pa je pesem sama. Darilo lahko zavijete v papir, celofan, svilo, a njegovo bistvo je nespremenljivo.

Omenila sem, da ste umetnica, ki je vedno presegala meje, ne samo s presunljivi aranžmaji, temveč s celotnimi projekti. Pomislimo samo na rock opero Gubec-Beg iz leta 1975 in leto kasneje na album Josipa Lisac & B.P. Convention Big Band International, ko ste standarde preoblekli na novo, jim dali življenje s tem, da ste jih zapeli v svojem jeziku. Mislim, da tej plošči ob bok ne more iti prav nobena druga. In ob tem sem pomislila, kako je v resnici izjemno pomembno, da ...

Hvala vam, hvala vam. Vem, kaj boste rekli. Hvala vam. Hvala, ker ste se spomnili na to ploščo.

... zmoremo izpovedne moči v svojem jeziku.

Bravo, točno to, bravo!

Ljudje velikokrat rečejo, da je treba gledati samo naprej, se nikoli ozreti. Ampak jaz se bom vseeno obrnila. Zakaj? Ker bom tako dobila moč. Preteklost ni samo tista davno, temveč je tudi včeraj, pred nekaj urami. 

Komadi kot My Funny Valentine, Son Of A Preacher Man se mi zdijo boljši kot original!

Človek se lahko najlepše izrazi v svojem jeziku. Če se ne moreš, potem je to v resnici velik problem. Čutiti ga je mogoče med ljudmi, ki pojejo le v tujih jezikih. Seveda sem tudi sama, ko sem jih imela osemnajst, ko še nisem imela svojega programa. Omenili ste pesem My Funny Valentine. Iz nje je nastal Moj smiješni dječače – slava gre tukaj izjemnemu tekstopiscu Ivici Krajaču. (In začne peti frazo, da potrdi, kako čudovito lahko zveni tuja pesem v maternem jeziku.) Na ta album sem res ponosna. Nastal je tako, da je Boško Petrović (hrvaški vibrafonist in skladatelj, ustanovitelj priljubljenega jazz ansambla Zagreb Jazz Quartet, op. p.) poklical Karla Metikoša in mu rekel, takrat so na Jazz festivalu Ljubljana nastopali B.P. Convention Big Band International, skupina vrhunskih svetovnih jazz glasbenikov, da ima nekaj zame. Imela sem jih okoli 25, a sem vseeno izjemno suvereno odpela vse pesmi.

Veste, vaše vprašanje je veliko bolj pomembno in aktualno, kot si morda mislite. Spoštovanje do lastnega jezika je namreč nujno! Kmalu ga ne bo več, in sicer zaradi vseh teh »vsiljivih« jezikovnih tvorb. Pa tudi; saj pojem v tujih jezikih tudi jaz, a šele ko si sposoben ustvariti glasbeno zapuščino v svojem jeziku, si res naredil nekaj. Ploščo Made in USA (1979) sem posnela tako v angleščini kot hrvaščini. Pesem Moondance smo prevedli v Čarobna moć mjeseca. Besedilo »Well, it's a marvelous night for a moondance/With the stars up above in your eyes« pa v »Svake noči kad mjesec se javi/Igru čudesnu igramo mi« (Zapoje oboje, da bi pokazala na raznovrstnost v ritmu in slogu). In ko je producent Ira Newborn slišal hrvaško verzijo, je rekel: «Josipa, this sounds much better!« (Josipa, to se sliši mnogo bolje, op. p.). (Smeh.) Zakaj? Ker je hrvaški jezik poln soglasnikov, angleški pa, ker je poln samoglasnikov, naj bi bil veliko lažji za petje? Hja, ne bi rekla, saj je vse tisto, za kar želimo, da je na koncu dobro, v resnici težko. In ravno to je lepota, to, da imaš svoj materni jezik, da si prizadevaš za njegovo ohranjanje. Ta sentiment nima nobene zveze z nacionalizmom, ima je pa veliko z domoljubjem. To sta popolnoma različni stvari, nacionalizem in domoljubje! Kaj je domoljubje? Saj beseda govori sama zase! A kaj še imaš rad v tem svojemu domu? To, kar si, kar počneš. In kaj počneš? Kajti morda nekdo tam daleč ne ve. Domoljubje, beseda, ki pomeni tudi spoštovanje svojega. Spoštujem svoje in sebe in vse okoli sebe. Kdo si, od kod prihajaš, kako ti je ime? Ne, ni vseeno, v katerem jeziku govoriš.


Foto: Mediaspeed


Velikokrat v svojem pripovedovanju omenjate Karla. Ob tem se spet spomnim na prej omenjeno ploščo priredb, od katerih je ena pesem skupine The Beatles Yesterday, v kateri zapojete: »Nikad nisam ni pomišljala, da živjet ću od prošlosti.« Ko to omenjam, ne namigujem, da živite v preteklosti, le da je zanimivo, da je Karlo še vedno tako močno z vami ...

Ljudje velikokrat rečejo, da je treba gledati samo naprej, se nikoli ozreti. Ampak jaz se bom vseeno obrnila. Zakaj? Ker bom tako dobila moč. Preteklost ni samo tista davno, temveč je tudi včeraj, pred nekaj urami. Človek živi skozi čas in nekako s tem opazuje sledi svojih želja in njihovih uresničitev. Od tod navdih, ne iz preteklosti. Vedno grem naprej, a ne morem bistvenih delov sebe pustiti zadaj. Morda jih bom preoblikovala, kot preoblikujem obleke, ki sem jih, kot sem omenila prej, dolgo pustila ždeti v omari. Preteklost, sedanjost, prihodnost. Vse to je del iste zgodbe. Vsak dan znova, sem rekla na začetku ... Sem človek, ki mu je uspelo v sebi ohraniti silno moč ljubezni. Morda bo kdo pomislil, da sem se ustavila v času, da sem še vedno ista kot tista ženska pred 28 leti, ki ji je umrl ljubljeni moški ...

Karlo je nekoč na hladilnik nalepil rek, da živimo samo enkrat. In velikokrat je govoril: Zdaj je edino, kar šteje! A v tem zdaj je vse! Kajti ravno zdaj premišljujem, kaj bi rada počela jutri, recimo. Morda pomislim, kako krasno je bilo včeraj zvečer. Vedno se vračamo, gremo naprej. Ne živim v preteklosti, nisem zaspala. Preprosto vem, kaj je moje, to sem objela in to nosim s sabo kot culico. Vse je v meni in vse je z mano.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE