Jolka Milič: Kdaj nas bodo obdavčili tudi za zrak, ki ga dihamo

Besede obrača vešče. Iz navdušenja nad literaturo, in poezijo še posebno, se je zapisala prevajalstvu. Ustvarja vneto, pa je 5. februarja dopolnila 88 let. Sredi invazije papirjev in knjig, v velikem kaosu, kot pravi domu, ponavadi ob glasbi prevaja do pozno ponoči. Avtorjem tudi aktivno pomaga pri izdajah, šaljivo se ima za kulturno spletično. Na pogled drobna ženska je mati, babica in prababica. Kljub razgledanosti in načitanosti, ali pa prav zato, ostaja spoštljivo skromna. Pravico, da ni tiho, si pa vzame. Drži, njene besede pičijo, ko argumentirano in odločno komu pove, kar mu gre. A od nje veje mehka toplina.

Kolikokrat slišite, da ste izjemno bistra in nevsakdanja ženska, ki v pronicljivem duhu nima konkurence v slovenskem kulturnem prostoru? Vam to preseda?

Laskavi pojem izjemno bistra tako redko prestopi moj prag, da bi me morala prej čuditi kot mi presedati njegova redkost, kar stalna gostja pa je nevsakdanja ženska, seveda v slabšalnem pomenu: nemogoča, jezikava, do brutalnosti iskrena in brezobzirno odkrita itn. navzdol. 

Že od mladih nog menim, da kar moškim koristi, ženskam ne škodi. Malce posebna feministka sem sicer, ki se ji toži po patriarhalni družini. 

Če vas vprašam o spominih na otroštvo, bi bržkone lahko povedali marsikaj. Koliko hrepenenj ste imeli in kakšna so bila? Katera podoba iz vašega otroškega spomina je še najmočnejša? Najbolj dišeča, morda?

Vprašanje za 300 strani dolg odgovor. Nič hrepenenj, same gotovosti, seveda na podlagi napačnega branja sveta, ki bi moralo po mojem takratnem dojemanju trajati večno in zunaj časa. Odkritje časa s prvim izgonom iz raja, tj. otroškega vrtca, v osnovno šolo (nato iz osnovne v srednjo itn. do danes), odkritje, da je življenje en sam dril, že za predšolskega otroka dramatično, pa za šolarko, dijakinjo itd. prav tako ali še bolj. Odkritje provizornosti in smrtnosti vsega. Adijo, gotovosti, ki so odstopile prostor samim nenehno naraščajočim vpraša(n)jem. 

Imam zelo dolg seznam – za primer, da obstaja posmrtno življenje – da se, preden stopim pred najvišjo inštanco, ustavim na njihovem uradu za informacije, da mi razložijo moje življenje in vse, kar sodi zraven, ker ga nisem razumela. Da mi ta film, težko umljiv do potankosti kot kakšni filmi Ingmarja Bergmana, zavrtijo ponovno oziroma tolikokrat, da mi bo vse postalo jasno. In šele nato grem lahko naprej v elizejske poljane ali kam drugam, kjer pač imam rezerviran prostor. 

Najbolj dišeči spomin? Grahova kremna juha v vrtcu, gladka kot žamet, nepozabnega in neponovljivega okusa, v katero je prav gotovo pregrešno stopil prašiček, takrat sicer še ni bil na indeksu. Nekoč so vijolice strašno predirljivo dišale, že deset metrov daleč si jih zavohal, pa gozdne jagode. In šmarnice, narcise, jasmin. Pa lilije in vrtnice. Bolj zanesljivo si jih našel, če si zamižal in šel za nosom, kot če si jih iskal z očmi. Zdaj je cvetje večinoma sicer krasotno za pogled, a malodane aseptično – brez duha in duše. 

V čem je bistvena razlika med prej (pred osamosvojitvijo) in zdaj, ko gre za kritično oceno razmer v družbi? Vas dražijo in žalostijo obenem slovenska splošna apatičnost, poslušnost in vdanost v usodo, da se ničesar ne da in bo vse samo še slabše?

Spet vprašanje za najmanj 500 strani. V tistih že davnih časih osamosvojitve so v sežansko knjižnico pogosto povabili dr. Antona Trstenjaka, ki smo ga silno radi poslušali na splošno in posebej, tudi ko smo drugače mislili, in jaz sem se menda nalezla od njega skepse na račun naše sposobnosti do samostojnosti. Povedano blazno semplicistično: on je menil, da mi, ki se nimamo posebno radi in zlepa ne bomo odpustili staršem, da niso bili plemenitega in imovitega stanu, znamo biti složni in pozitivni, le ko nas kolektivne ujme tepejo s šibo leskovo, drugače smo preveč individualistični in posledično razkrojevalni, tudi pretirano strankarski in zamerljivi. Častna izjema so naši športniki, ki pa le potrjujejo pravilo. Le oni so se odrezali in so mladi državi v čast, ne pa v sramoto. 

Ker sta tudi nam bila usojena evropski okvir in skupna streha, dr. Trstenjak ni videl razloga, da gremo tako drastično narazen in da se »Juga« sesuje, bolj smiselno bi bilo, da se spremeni v konfederacijo, kjer bo vsaka republika svoj gospod in bomo za nameček drug drugemu greli in varovali hrbet, famozna Evropa naših sanj pa nas bo ujčkala. Kako nam gre osamosvojitev od rok in kako nas ujčka Evropa, pa se nam sproti jasni. Dan, ko nam bo dovolj jasno, pa se le naglo bliža in tedaj ne bo izgovorov, češ, nisem vedel, nisem si predstavljal. 

Komponenta srečnega zakona ni toliko strast kot disciplina, kot skupna hoja na Everest. Če se boš prve utrujenosti ustrašil, ali enoličnosti, še na Šmarno goro ne boš prišel, kaj šele na Triglav in više. Sposobnost prilagajanja, ne da bi se sebi odrekla ali odrekel – velja tudi za moške – je nekakšno jamstvo za srečen in uspešen zakon. 

Vse življenje živite ob meji, na prepihu med dvema kulturama, dvema jezikoma. Vas bližina (denimo Trsta) v čem vendar oplaja in oddaljenost od Ljubljane (odmaknjenost od literarnega in političnega dogajanja) omogoča, da ste, ko se odločite ob koga ali kaj obregniti, suverenejši?

Za tiste, ki nimamo svojega vozila, ljudje z našega konca pridejo prej v Maribor, Zagreb, na Dunaj in v Pariz kot v Trst, ker je malo ali skoraj nič javnih prevoznih sredstev, en razlog več za jugonostalgijo, ko je bilo še in še avtobusov iz vse Jugoslavije v vse smeri. Trst je kljub slovesu kozmopolitske in večkulturne metropole kulturno prej zaspana vas, kjer se bolj malo dogaja, reši ga obmorska lega z naravnimi lepotami. In seveda spomini, saj je bil vedno moja vsakdanja pot. Slovenija v celoti pa se mi že od nekdaj zdi kot kakšna žepna, zelo priročna in uporabna antologija; če kihneš v Sežani, ti voščijo na zdravje v Murski Soboti, dovolj blizu marsikaj in dovolj daleč, da dihaš sproščeno in se ne zaletavaš ob nikogar, saj polemiziraš v bistvu le s knjigami in njihovimi junaki. Dobiš jih pa vseeno po grbi. 

Na vprašanje, kaj ste bolj, prevajalka ali publicistka, odgovarjate, da ste rojena bralka, prevajalka po sili razmer. Menda je bila vaša mama strastna bralka in živ zgled, zato se temu niste izognili. Namreč postati bralka, v današnjem svetu vse bolj izumirajoča kategorija. Ali je tu temelj vaše kritičnosti?

Ne, da sem postala strastna bralka, ni mamina zasluga, marveč sestrina krivda, ker se je rada vtikala v moj stil življenja. Kot otrok sem bolj malo brala in še najrajši nič – vneto sem požirala kvečjemu stripe in »giornaline« (vse v italijanščini) in se ves božji dan z neizmernim užitkom klatila in potepala z mulci po Sežani. Pred »spreobrnitvijo« se spominjam le ene otroške knjige, ki je nisem niti prebrala do konca, le nekaj strani. Naslov Ombrone, il fiume che piange – Ombrone, reka, ki joka. V italijanščini je večina rek moškega spola, na platnicah je bil naslikan starec z zelo dolgo belo brado, posuto s solzami. Že naslovnica je bila za otroka moje baže nadvse ganljiva, kaj šele zgodba, čisto od začetka. Nisem mogla sploh brati zaradi tega jokajočega in trpečega starčka. Kar pridružila sem se mu, knjigo dala pod blazino in z njim pretakala grenke solze. In to večer za večerom, gnana od radovednosti, a premagana od ganotja. 

Se bojim, da se kasneje niti ob očetovi smrti nisem tako neusmiljeno (ra)zjokala in pretočila vseh solz, ki sem jih zmogla. Knjige nisem nikoli prebrala do konca, nekam je izginila. Ko sem odrasla, sem ob poplavah v Toskani izvedela, da je tudi Ombrone kot Arno reka, ki rada poplavlja. Večja banalnost me ni mogla doleteti, zame je bil tisti Ombrone resnični človek, razklan od bolečine, čisto iz spomina mi je šlo, da ne teče beseda o človeku, marveč o reki. Kasneje sem knjigo iskala vsepovsod po knjigarnah, bibliotekah in starinarnah, nisem je našla nikjer, najbrž je šlo za kakšno kičasto in ničvredno otroško čtivo, ki ga je čas povozil. 

O sebi pravite, da ste bili tako rekoč feministka že v plenicah.

Ja, že od mladih nog menim, da kar moškim koristi, ženskam ne škodi. Malce posebna feministka sicer, ki se ji toži po patriarhalni družini.

Lahko vprašam, kakšnega moškega ste spustili k sebi, samosvoja ženska, kakršni ste? Imate recept za srečen zakon?

Moja parola je: živi in pusti živeti. Sploh nisem polaščevalska. Se pa tudi ne pustim polaščati. Kdo je že rekel, da ni na svetu tako vroče ljubezni, ki je sveti zakon ne bi ohladil? Govoril je prav gotovo o strasti, ki traja, dokler traja. Komponenta srečnega zakona ni toliko strast kot disciplina, kot skupna hoja na Everest. Če se boš prve utrujenosti ustrašil, ali enoličnosti, še na Šmarno goro ne boš prišel, kaj šele na Triglav in više. Sposobnost prilagajanja, ne da bi se sebi odrekla ali odrekel – velja tudi za moške – je nekakšno jamstvo za srečen in uspešen zakon. Veliko laže bosta obšla neizbežne čeri zakonskih scil in karibd in le malce zdelana in površno popraskana priplula do želenega cilja ali pristana. 

Dodobra so me strenirali, znam že mojstrsko parirati, da bolj njih boli kot mene. Ko ne prileti vsaj kakšna mala psovka ali polence, sem že v strahu zase, češ, punca, kaj je vendar s tabo narobe, da se nate ne jezijo več in se tu in tam celo strinjajo. 

Nekaj časa ste delali kot bančna uslužbenka, a ste kariero hitro končali. Ne brez bolečine, ste enkrat priznali. Kaj je najodločilnejše pri obratu, da človek naredi korak naprej? Kakšna je vaša osebna filozofija?

Bila je moja prva služba, krvavo potrebna. Vrgli so me oz. so nas odpustili eksemplarično: mene zaradi dolgega jezika in predrznosti, kolegico in kolega pa zaradi kulaštva. Sploh veste, kaj je to? In ker sta hodila k maši. Ja, bilo je zelo boleče, navezala sem se na kolektiv, mislila sem, da me bo konec. Pa ravno odkrila sem, kako denar opojno ... Ne diši, kako zdravo nalezljiv je, in kako lepo je videti, ko ga je na kupe, tudi takrat, ko ni tvoj. Drugo odkritje: ko se ti ena vrata zaprejo, se ti odprejo druga, ali vsaj okno, nemara celo izveš za nove, še bolj mikavne ali obetavne reči. 

Kolikokrat ste jih dobili po prstih, ker niste bili tiho, ste plavali proti toku, se niste pustili ukalupiti, ste počeli tiste stvari, ki jih je večina štela za neprimerne?

Klavdija, zakaj rabite pretekli čas? Bolj kot po prstih je šlo in gre za prave pravcate batine najčešče. In to še traja in traja in traja. Dodobra so me strenirali, znam že mojstrsko parirati, da bolj njih boli kot mene. Ko ne prileti vsaj kakšna mala psovka ali polence, sem že v strahu zase, češ, punca, kaj je vendar s tabo narobe, da se nate ne jezijo več in se tu in tam celo strinjajo.

Kako to, da ste začeli pisati?

Saj jaz ne pišem, samo pisno reagiram. Da vzamem pero v roke, me mora kaj prav pičiti ali sprovocirati.

Kot pesnica se sicer ne predstavljate, a vendar je vaša poezija v Antologiji slovenskih pesnic.

Šlo je za provokacijo, tisto niso pesmi, marveč provokativne lepljenke, inteligentne, blagozveneče in še kaj. Že stokrat sem povedala in napisala, razložila, a očitno me nihče ne bere ali posluša oziroma ne jemlje resno. 

Prevajate iz romanskih jezikov v slovenščino, a za nas so pomembni vaši prevodi naših pesnikov v italijanščino. Kako izbirate pesnike?

Pretežno po afiniteti, ker so mi všeč, a ne sodim med vihonoske, meni je marsikaj všeč.

Na banki ste delali s Tončko Ravbar, sestro Srečka Kosovela. Je znanstvo imelo kaj z vašim navdušenjem nad pesnikom, saj pravite, da ste zelo verjetno postali prevajalka prav zaradi Kosovela?

Srečkovo poezijo sem poznala in ljubila že prej, prijateljevanje s Tončko je ljubezen še poglobilo, udomačilo in utrdilo. Bila je zelo prisrčna, načitana in simpatična gospa in pristna Kraševka. Prav tako obe njeni sestri, Anica in Karmela, tudi oni dve prav mili in razgledani osebi, spremljala ju je seveda vedno zdravstveno nekoliko problematična nečakinja Aino, hči brata Stanota, ki je kot zadnja potomka šele nedavno umrla v Ljubljani, pokopana pa je z drugimi v družinskem grobu Kosovelovih v Tomaju. Vse tri, ko so bile na počitnicah pri Tončki, so z njo zahajale v sežansko knjižnico na literarne večere in na klepete, saj so vse tri sestre gojile prijateljstvo tudi (in verjetno še bolj) do takratne ravnateljice knjižnice Lučke Čehovin. Kar toži se mi večkrat po njih in po skupnih, naravnost osrečujočih uricah v njihovi družbi, bodisi pri njih doma, pri meni bodisi v knjižnični čitalnici. Čas teče, na žalost, prehitro. (S)frli tako rekoč! 

Če bi bilo prevajanje zame poklic, bi že davno umrla od glada. Ja, je način življenja, vse bolj konjiček, ki me spravi ob ves prosti in neprosti čas, droga s pozitivnimi stranskimi učinki, zelo dober pripomoček proti depresiji, to je, da si ne žrem živcev in izgubljam časa z nerešljivimi bivanjskimi problemi in s strahom, ki že vse nas grabi. 

Menda vam mnogi zamerijo, da ste natančna prevajalka. Z vami se celo spuščajo v polemike.

Bolj kot natančna sem zvesta prevajalka, natančna pa le toliko, kolikor mi to dopušča ciljni jezik, da ohrani lepoto in italijansko dikcijo. Natančnost mi lahko zameri kakšen naš vseved, ki bolj malo ali komaj kaj zna italijanščino, ti se zelo radi apodiktično oglašajo, a še rajši za hrbtom šušljajo in natolcujejo, kako sem ali smo zanič, ko jih pa prosiš, naj kaj argumentirajo in s prstom pokažejo na sporne dele v trdi ali nerodni italijanščini, pa na vsem lepem nimajo besed, kvečjemu trmoglavo ponovijo neutemeljene trditve pa citirajo kakšnega laškega znanca kot garanta rečenega. Bedno. Prevajanje ni eksaktna veda, da se lepo (in tudi pasje) na več načinov prevesti isto stvar. Jaz sem se odločila za zvestobo do avtorjev in se obnašam do njih kot na moč potrpežljiva in vztrajna Penelopa do svojega pohajaškega in verolomnega moža Odiseja. 

Ste izjemni, pri svojih letih še toliko ustvarjate. Menda končujete antologijo slovenskih pesnic v italijanskem jeziku? Kaj je vaš prihodnji projekt? Kot vidim, imate dela še za sto let.

Če bi bilo prevajanje zame poklic, bi že davno umrla od glada. Ja, je način življenja, vse bolj konjiček, ki me spravi ob ves prosti in neprosti čas, droga s pozitivnimi stranskimi učinki, zelo dober pripomoček proti depresiji, to je, da si ne žrem živcev in izgubljam časa z nerešljivimi bivanjskimi problemi in s strahom, ki že vse nas grabi, kaj bo, kaj bo, kaj nas čaka za vogalom, kdaj nas bodo obdavčili tudi za zrak, ki ga dihamo, marveč zaposlim svoje možganske kodrčke z reševanjem jezikovnih in liričnih vprašanj. Tej samotni ljubezni razvadi norčavo pravim prestavljanje pik in vejic in blaženo sožitje s pesniki in poezijo. Pripravljam pa dva zbornika in mojo vest za navrh teži izpolnitev kupa obljub – dolgov. Upam, salute permettendo, če me ne bo zdravje pustilo na cedilu, da bom vse dolgove poplačala pravočasno in se šele potem odpravila v spodnje ležeče.

Kaj vas poleg literature še radosti?

Marsikaj in vse sorte, preveč morda, in sem sodi redno poslušanje glasbe. Tudi križanke rada rešujem in najrazličnejše rebuse, zlasti italijanske. To razvedrilo se vleče že iz osnovnošolskih let. Zbiram mote iz osmrtnic, ki v koprskih Primorskih novicah kar mrgolijo, imam jih že ogromno, za nekaj zvezkov, rada bi napisala napol šaljivo študijo o naši pozunanjeni žalosti in retoriki ob smrti naših dragih. Zanimanj je več kot dejanskega časa. Morala bi imeti ob sebi kot Sneguljčica sedem zelo delavnih škratov in pomagačev ali – znanstvenofantastično – kak ducatek klonov, da bi lahko izpolnila vse te številne želje in potrebe. 

Doslej ste prejeli enajst pomembnih slovenskih in italijanskih nagrad, med njimi kot prva Slovenka Lavrinovo listino in odlikovanje Republike Italije za prevajalsko delo. Lani ste prejeli literarno nagrado mira, ki jo ženski odbor centra Pen podeljuje za izjemne dosežke in celostno osebnostno držo. Kaj daste na nagrade?

Sem že povedala, nerada se ponavljam. Ker sem bolj tepežk vajena in imam zaradi njih že pogojni refleks, me pohvale najprej na smrt prestrašijo, češ, najbrž so se zmotili, bogve koga so mislili in poslali pomotoma na moj naslov. Nekaj stiske ostane tudi, ko ugotovim, da ni šlo za pomoto. Vem pa, toliko sem le bistra, da je taka nagrada ne samo meni v prid, marveč tudi v prid poezije, in se je nazadnje skoraj otroško (malce neženirano bahaško) samo veselim.

In priznanje Ona 365?

Ona 365 pa se ne drži pravila »po dežju sije sonce« ali nasprotno, »po soncu dežuje in lije kot iz škafa«. Normalno bi bilo, da me po miri doleti kakšna nezgoda ali nesreča, ne pa po nagradi še priznanje, z drugimi besedami nova nagrada. Kaj naj rečem? Zdi se mi enkratno! HVALA!