Jasna Kuljaj

Jaz ustrelim, potem 
pa jih dobim po glavi

V družbi Jasne Kuljaj ti ne more biti dolgčas. V njej je nekaj prijazno čarovniškega in spogledljivo uporniškega. Od nekdaj obožuje adrenalin in čarovnijo, ki ju prinese prižgana kamera. Vsaka velika strast pa slej ko prej vodi v drugo skrajnost, ko te začne dušiti. Morda se je tudi zato pred petimi leti odločila za drzno tožbo proti javni televiziji, ko je krivica postala prevelika. Danes na vse skupaj gleda z malo drugačnega kota.

Jasna, naš fotograf vas je moral malo počakati. Pred pogovorom ste šli še nakupovat, da ne boste v istih oblačilih kot na dogodku, kjer ste bili pred tem. Očitno se vam zdi zelo pomembno, kako ste videti.

(Rahlo presenečeno.) Ni res! Če bi se mi to zdelo resnično zelo pomembno, bi imela izbrana oblačila že nekaj dni pred najinim srečanjem! Sem delovna mama, ki zjutraj s figo na glavi in v trenirki odpelje otroka v vrtec. Nato hitim na intervju, kamor včasih kar v navadni nakupovalni vrečki s hitre blagajne prinesem obleke. Potem se zgodi stilska preobrazba kjer koli in kadar koli. To je nekakšno nujno zlo oziroma se spodobi. Oseba v mojem poslu naj bi bila vselej urejena. Na splošno gledano pa na to ne dam veliko in se s tem vedno ukvarjam v zadnjem trenutku. Daleč od tega, da bi si zaradi takšnih reči denimo kratila dragoceni nočni spanec. Hvala bogu se mi vsakič prav čudežno vse izteče tako, kot je treba.

Danes vem, da bi bilo bolj modro več časa nameniti pletenju zavezništev, kar me takrat ni zanimalo, videla sem le delo. 

Izbrali ste opravo v mornarsko modrih odtenkih, ki se lepo ujamejo z vašimi modrimi očmi.

Hvala, vendar sem imela v mislih predvsem to, kakšna bo amortizacija. Torej kolikokrat bom lahko kupljena oblačila oblekla, da se mi bo nakup kar najbolj obrestoval.



Celo novo verižico ste si kupili?

Tako je, iz srebra, da malce popestrim vse skupaj, pa čeprav se le malo posveti, ker je zelo tanka. Ta investicija me je stala osem evrov. Vse sem nakupila v dobrih desetih minutah.

Ste oseba, ki potrebuje adrenalin, da je lahko kar najboljša?

Še kako znam uživati brez adrenalina, je pa res, da mi njegova prisotnost ne povzroča občutkov nelagodja, me ne iztiri. To je glede na poklic, ki ga opravljam, nujno. Na televiziji in radiu se pogosto tik pred zdajci vse poruši in je treba zadeve sestavljati na novo; govorimo o minutah in sekundah pred tem, ko zagori rdeča lučka na kameri.

Težko rečem, da je cilj predstave nasmejati ljudi vsakih šestdeset sekund. Oprostite, moje življenje je preresno, da bi lahko obljubila kaj takšnega! 

S čim se trenutno poslovno gledano največ ukvarjate?

Zajadrali smo v prvo sezono resničnostnega šova The Biggest Loser Slovenija, kjer v komentatorski oddaji z gosti štirikrat na teden komentiramo dogajanje. V teh dneh bo tudi premiera moje predstave, ki bo prav tukaj, kjer se pogovarjava, torej v kavarni Union. Gre za žensko monokomedijo, kar se je v meni kuhalo že nekaj časa. Čas je dozorel zanjo, saj si ljudje želijo vse več smeha.

Katera bo osrednja tema?

Težko rečem, da je cilj predstave nasmejati ljudi vsakih šestdeset sekund. Oprostite, moje življenje je preresno, da bi lahko obljubila kaj takšnega! (Smeh.) Vse smešne stvari imajo tudi svoj resni podton. Odnose med ženskami in moškimi bi rada predstavila manj stereotipno kot v kakšnih drugih predstavah na to temo, saj se želim bolj približati resnici, trenutnemu dejanskemu stanju. (Zaradi vse močnejšega vetra se umakneva v notranjost kavarne.)



Veter naju je nagnal pod streho. Kako viharno je vaše življenje?

Mislim, da so najbolj viharni časi že za menoj.

Na kaj natančno se to nanaša?

Na temo pogovora, v zvezi s katero ste me povabili na intervju.

Spomnim se, da sem nekoč honorar za silvestrsko oddajo dobila šele avgusta naslednje leto. Si predstavljate: vodiš najbolj gledano oddajo na nacionalki, denar pa ti posoja mama. 

Torej – iskati pravico na sodišču?

Tako je.

Je bila to najhujša preizkušnja v karieri doslej?

Zagotovo. Življenje mi k sreči ni postavilo še hujših preizkušenj. Trkam po lesu! (To nemudoma stori.)



Takrat ste kot voditeljica javne televizije blesteli v narodno-zabavni oddaji Na zdravje, ki je imela kar šest let vrhunsko gledanost, še prej ste bili del oddaj Turistika, Hri-Bar in Radio Ga Ga, kjer ste lahko med drugim pokazali svoj izjemni talent za imitiranje. Pričakovali ste, da vas bodo glede na uspešno delo tudi redno zaposlili, pa vendar se to ni zgodilo. Kaj ste nato naredili?

Viharno obdobje je bilo, še preden sem se odločila pravico iskati na sodišču. Nihče se v resnici ne želi pravdati. Sama imam posebno rada mirno življenje. Nisem prepirljiva, je pa res, da vsakomur povem, kar mu gre. Tiste, ki smo takšni, ljudje – vsaj v našem specifičnem okolju – hitro označijo za konfliktne. V resnici sem zadnji človek, s katerim se boste skregali takole na štiri oči. Ne iščem prepirov, ne pripravljam zank, taktičnih napadov iz zasede. Kot tipična strelka po horoskopu podajam stvari takšne, kot so. S tem seveda zanetim ogenj, ne da bi si to želela. Jaz ustrelim, potem pa jih dobim po glavi! (Smeh.) Torej, na sodišče nisem šla z danes na jutri. Pred tem je bilo dolgo obdobje iskanja dogovora z odgovornimi na RTV Slovenija. Vsi odločevalci, vrh te institucije, so mi dali roko in se strinjali z menoj, da si po desetih letih honorarnega dela zaslužim redno zaposlitev. Pogovori so se končali z (naslednjo besedo posebej poudari) njihovim pozivom, naj prinesem vsa dokazila za pripravo pogodbe o redni zaposlitvi za nedoločen čas. Med drugim sem fotokopirala dokazilo o diplomi (je univerzitetna diplomirana novinarka, op. a.). Vse sem zbrala v mapi in jo dobre volje odnesla v kadrovsko službo. Še danes ne vem, zakaj potem poziva na podpis pogodbe ni bilo.

Teorij zarote mrgoli, a na določeni točki sem se odločila, da moram ohraniti zdravo pamet in si na novo urediti poslovno življenje. Sem le mala riba, ki si išče in opravlja svoj posel. 

Se vam niti približno ne sanja, kaj bi lahko bil vzrok?

Ne.

Takrat ste javno izpostavili, da so po drugi strani žene in ljubice odgovornih lahko zaposlili po hitrem postopku. Ali ste morda zavrnili določeno dvorjenje?

Ne vem. (Se nasmehne in pomeša limonado pred seboj, medtem ko gleda v kozarec.) Zanimivo vprašanje. (Dvigne pogled.) Na vaše vprašanje nimam odgovora, saj bi lahko le nekaj domnevala. Mar ni tako, če ti v roko seže generalni direktor, da potem dogovor velja?



Naj bi. Ali je bil morda kdo bolestno ljubosumen? Včasih je ženska ženski najbolj zahrbtna sovražnica.

Imate prav, vendar takrat ni bilo ženske na vodilnih položajih, ki bi mi lahko nagajala. Ne razmišljam več, kdo bi bil lahko za tem. Morda kdo, ki ga osebno niti ne poznam.

Kako ste živeli s tem?

Nisem človek, ki bi kaj dosti prosil za nekaj, za kar ve, da mu po zakonu pripada. Danes vem, da bi bilo bolj modro več časa nameniti pletenju zavezništev, kar me takrat ni zanimalo, videla sem le delo. Oddaja Na zdravje je zahtevala vsakodnevno akcijo. Uspeh oddaje me je vse manj osrečeval, saj sem vedela, da bo lahko, če jutri na položaj urednika pride kdo drug, v trenutku ukinjena, jaz pa bom končala na cesti. Konec leta 2012 sem nato vložila tožbo. Takrat je bilo do izteka moje honorarne pogodbe še osem tednov. Zakonski pogoj je, da vložiš tožbo, dokler traja pogodba. Na tej točki je mnogo mojih predhodnikov pogrnilo. K dodatni slabi volji je prispevalo tudi zamujanje s honorarji. Delali smo za zunanjo produkcijo, honorarji pa so bili pogosto nakazani z zamudo. Spomnim se, da sem ga nekoč za silvestrsko oddajo dobila šele avgusta naslednje leto. Si predstavljate: vodiš najbolj gledano oddajo na nacionalki, denar pa ti posoja mama. Takrat so me rešili gasilske veselice in podobni dogodki, od katerih sem živela v čakanju na honorarje.

Moj primer je bil tako rekoč dobljen! Ni bilo potrebe po dragem odvetniku s čudežno paličico, v mojem primeru sta bila tako pravica kot zakon na moji strani in ga res ne moreš zafrkniti! Pa ga je nekomu le uspelo. 

Sledilo je šikaniranje?

(Pokima.) Že nekaj dni po vložitvi tožbe sem iz dispozicije za oddajo, poslane po e-pošti, razbrala, da me v njej sploh ni več.

Od takrat je vaš sovoditelj Boštjan Romih oddajo vodil sam, vas pa so postavili v vlogo poročevalke s terena.

V moji pogodbi je jasno pisalo, da sem voditeljica. Enakovredna. Pogodbo sem imela do konca leta, a so za silvestrsko oddajo že našli drugo voditeljico. Na snemanju svoje zadnje oddaje Na zdravje nisem niti vedela, da je bila moja zadnja. Oditi sem morala, ne da bi mi kdo rekel hvala ali pa me vsaj nekam poslal, in ker so odločitev, da me je treba umakniti iz studia, sprejeli tako na hitro, nisem dobila niti priložnosti, da se od gledalcev poslovim.



Na prvostopenjskem sodišču ste po dobrem letu sodbo dobili. Kdo je ta dosežek izničil?

Sodnica je ugodila moji prošnji oziroma zahtevi za redno zaposlitev. Določila je 37. razred: novinar urednik, zaposlitev pa bi se morala zgoditi v osmih dneh. Na to so se, kot običajno, na RTV pritožili, ampak to niti ni bilo bistveno. Zanimivo, da je drugostopenjsko sodišče prav tako potrdilo, da sem bila na RTV v prikritem delovnem razmerju, s to razliko, da me kar naenkrat niso bili več dolžni pozvati k delu.

Zakaj?

Pojasnilo se je glasilo, da bi moral moj pooblaščenec, torej odvetnik, v 31 dneh po vloženi tožbi tej dodati še t. i. zahtevek o nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja. Sodišče nas k temu ni pozvalo, zakaj tega moj takratni odvetnik ni naredil, pa ne vem. Trdil je, da ni vedel, da mora dodati omenjeni zahtevek, ki pa je pravzaprav stvar formalnosti. Sodišče je dejalo, da se je primer, podoben mojemu, že zgodil in zato postopek že velja za sodno prakso. Kljub potrditvi, da sem sicer bila v prikritem delovnem razmerju, so moj primer zaprli, prav tako pa so se mi zaprla vrata do RTV Slovenija, pa čeprav sem bila njihov otrok; na Radiu Slovenija sem pri 19 letih naredila prvo avdicijo in kmalu zatem govorno šolo za nastopanje pred mikrofonom. Vsake toliko le še posodim glas Heleni Blagne v imitatorski oddaji urednika Bojana Krajnca, sicer pa za RTV ne obstajam več.

Glejte, jaz vse od dijaških let služim svoj denar. Partner gor ali dol. Sašo Hribar mi je nekoč dejal, da izbiram napačne moške in bi morala gledati bolj na druge stvari, a dejansko se nikoli v življenju nisem finančno opirala nanje. 

Čudno, da odvetnik ni vedel za tisti obrazec. Ali je bil podkupljen?

Tega ne vem. Sem pravni laik in ni mi preostalo drugega, kot da mu zaupam. Me je pa pozneje klicalo več ljudi in trdilo, da so bili prav tako oškodovani zaradi njegove napake.

Koliko ste ga plačali?

Predlagal mi ga je sindikat novinarjev, kjer so ga posebej pohvalili. Znano je, da je za člane sindikata delal pro bono. Tudi zame. Naučila sem se bistvene stvari. Katere?



Ni zastonj kosila?

Moj primer je bil tako rekoč dobljen! Ni bilo potrebe po dragem odvetniku s čudežno paličico, v mojem primeru sta bila tako pravica kot zakon na moji strani in ga res ne moreš zafrkniti! Pa ga je nekomu le uspelo. Mnogi me še danes sprašujejo: Si prepričana, da odvetnik ni vedel, da je treba po novi sodni praksi priložiti še ta zahtevek? Teorij zarote mrgoli, a na določeni točki sem se odločila, da moram ohraniti zdravo pamet in si na novo urediti poslovno življenje. Sem le mala riba, ki si išče in opravlja svoj posel. Morda pa je prav, da sem svobodnjakinja, sama svoja šefinja, in se ne bi dobro znašla v redni službi v pisarnah, kjer se menda vsakodnevno dogajajo spletkarjenje in igrice.

Jožeta Potrebuješa danes vseeno vidim prej v pozitivni kot negativni luči, saj je v šestih letih sodelovanja kot šef vedno verjel vame, pustil mi je proste roke; nikoli ni imel težav z egom s stališča podrejenosti in nadrejenosti, bil je spoštljiv, iz mene je znal potegniti najboljše. Tega ne zna vsak vodja. 

Konec koncev vaš partner, s katerim imata hčerkico, tudi služi denar kot poklicni nogometaš in niste popolnoma odvisni od svojih honorarjev.

Glejte, jaz vse od dijaških let služim svoj denar. Partner gor ali dol. Sašo Hribar mi je nekoč dejal, da izbiram napačne moške in bi morala gledati bolj na druge stvari, a dejansko se nikoli v življenju nisem finančno opirala nanje. Res pa je vse laže, če se stroški delijo na dva. Moj partner se je, to moram povedati, ne nazadnje izkazal kot najboljši očka. Tudi po njegovi zaslugi lahko svoj posel opravljam maksimalno dobro.



Leta so minila, ampak verjetno vas še vedno boli odnos nekdanjih sodelavcev.

Vsekakor sem v tistih viharnih časih pričakovala, da se bodo moji najbližji sodelavci postavili meni v bran. To se ni zgodilo. Projekt se je moral nadaljevati – za vsako ceno. Zamera do takratnih bližnjih sodelavcev, ki so bili kot moja druga družina, pa sčasoma upada, kar se mi zdi normalno. Skušam razumeti, da se vsak človek odziva v skladu s svojimi interesi. To pa ne pomeni, da je slab. Kako naj denimo pričakujem, da bi človek s tremi otroki in kreditom dal zame roko v ogenj in s tem ogrozil tudi svoj položaj?

Med Slovenkami in Balkanci obstaja prav posebna povezava, kemija! 

Bodiva konkretnejši – denimo Jože Potrebuješ, takratni producent oddaje Na zdravje, se ni potegnil za vas.

Tudi Boštjan, s katerim sva šest let preživela toliko časa skupaj, jedla tako rekoč z istega krožnika – dobesedno – ni znal dati več od sebe kot izjavo, da sem bila v zadnjem obdobju rahlo sitna. Verjamem, da je bilo vsem skupaj potem laže delati z novimi obrazi, ki so bili veseli, da sploh lahko stojijo pred kamero. Danes, ko na stvari gledam s treznejšo glavo in so za menoj drugi izpeljani televizijski projekti, Jožeta vseeno vidim prej v pozitivni kot negativni luči, saj je v šestih letih sodelovanja kot šef vedno verjel vame, pustil mi je proste roke; nikoli ni imel težav z egom s stališča podrejenosti in nadrejenosti, bil je spoštljiv, iz mene je znal potegniti najboljše. Tega ne zna vsak vodja.

Vaše glavno poslanstvo ostaja zabavati ljudi. Za konec nam vsaj še malo namignite, o čem boste razlagali v svoji monokomediji!

Med drugim o tem, zakaj imam rada Balkance. (Smeh.) To je dejstvo. Med Slovenkami in Balkanci obstaja prav posebna povezava, kemija! (Na veliko presenečenje se za Jasninim hrbtom nenadoma od kdo ve kod pojavita dva Čuka, Jože Potrebuješ in Jernej Tozon. Prvi si položi kazalec na ustnice, naj ju ne izdam.)



O, tole pa je presenečenje!

Kaj pa je? (Preden se Jasni uspe obrniti in pogledati, ji Jože od zadaj z dlanmi igrivo prekrije oči.) A se je vrnil Gianni? (Rijavec, op. a. Ta je bil glavna zvezda dogodka, ki se ga je udeležila pred najinim pogovorom.)

Nekdo hujši.

(Jože ogorčeno in hkrati v smehu reče: Hujši?! Jasna ga takoj prepozna po glasu.) Jože?! (Z visokim, strogim glasom.) Katja, ste mi pripravili skrito kamero? (Se ozre po obeh.)

Slovenija je majhna, vidite, zato je najbolje pozabiti na vse zamere. 

Ne. O čem sva že govorili?

Pravkar sem govorila o Slovenkah in njihovi naklonjenosti Balkancem – no, če je Slovenec videti kot Jernej Tozon, mu je vse oproščeno. (Smeh vseh. Izkaže se, da bi morala imeti glasbenika nastop na Prešernovem trgu, a so jima sporočili napačen datum, zato sta šla na kavo. Kmalu gresta svojo pot naprej.)

Kaj je bilo pa to? Noro.

(Zbrano.) Prav res. Slovenija je majhna, vidite, zato je najbolje pozabiti na vse zamere.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE