Jasna Kuljaj: Še dobro, da je Bosna blizu. Točno to mi rečejo ženske

Je radovedna in obenem kritična opazovalka življenja. Zna sproščeno poslušati in se tudi zazreti vase. Svoje mnenje brez zadržkov razkrije. Iskreno. Na glas. O sebi s precej samoironije. Tudi če pri tem, ko se izpostavi, tvega, da kdo onemi, in je potem ostro grajana. A poklekne ne, s svojo strelčevsko naravo se privlačna temnolaska hitro pobere in – gre naprej po najboljših močeh. Bojevite energije ima dovolj. Ostaja priljubljena voditeljica, ki si ni ustvarila vzporedne resničnosti: takšna, kakršno vidimo na zaslonu ali odru, je tudi brez ličil.

Bodiva odkriti – ob vas beseda zares naglo zdrsne na spolnost. Dovolite, naj pojasnim. Na najino srečanje ste prišli z burekom, mesnim, in jogurtom, jasno. »Samo malo ugriznem, da preživim,« ste rekli. »Ne rabim veliko. Tako kot seks.« Nadaljujeva izziv, ko ste že vrgli kost?

Torej, seks imam načelno zelo rada, ne vem, zakaj bi to skrivala, imam pa tudi hitro dovolj. Beseda maraton je morda preveč direktna za morebitno primerjavo, pa vendar – večkrat po malem je napotek, ki vodi v marsikatere stvari v življenju. So ljudje, ki bi pojedli ves burek in se potem spraševali, zakaj so debeli, ne?

Ženska stvarnost je trenutno taka, da so Slovenke nepotešene. Tako. Pa sem povedala. So nepotešene. Pri Slovencih, posebno mladih, spolnost ne kotira visoko. Prvinske potrebe so šle. 

No, pa sva še pri eni večni temi: nabiranju kilogramov in (ne)uspešnem hujšanju ter tretji sezoni komentatorske oddaje Od težaka do junaka, kjer »težaki« spremljate dogajanje v The Biggest Loser Slovenija. Vam ustreza, ker lahko rožljate z jezikom?

To je oddaja, ki deluje, in v resnici tudi je precej spontana. Imam nekaj skritih pravil, ki se jih držim. Svojih gostov oziroma komentatorjev načrtno ne sprašujem v klasičnem voditeljskem smislu, ko se obrneš k njemu in zastaviš vnaprej pripravljeno vprašanje. S tem sicer ni nič narobe in to je pač to, kar naj bi voditelji počeli. (Smeh.) A ta forma poruši pristnost. Ne želim avtoritativno usmerjati pogovora. Naj ima vsak od nas za omizjem kaj povedati – pristno, organsko iz sebe. Naj ima gledalec občutek, da komentatorje toliko srbi jezik, da ne potrebujejo voditeljskih vprašanj, da spravijo to iz sebe. Zavestno sem se torej oddaljila od klasične forme, ki klesti občutek angažiranosti in zavzetosti sogovornikov. Če sogovornik odpre usta, zgolj ko je neposredno izzvan, in korektno odgovarja na voditeljska vprašanja, je sicer čisto okej, ne daje pa vtisa, da je stoodstotno pri stvari in mu je resnično mar. Se pravi poza »če me že sprašujete, vam bom odgovoril« in siljenje mene v radovedno izpraševalko po dolžnosti – ne, to ni to. Izhajam iz tega, da smo vsi v studiu samo ljudje, eni s takšnim, drugi z drugačnim znanjem, in pokazati moramo, da so se nas vsebine, ki jih komentiramo, dejansko dotaknile, ne pa da smo se zdaj tukaj zbrali, da si petindvajset minut podajamo besedo po nekem kopitu in stresamo iz sebe enciklopedično znanje o določeni temi, jaz pa skušam zablesteti in pokazati gledalcem, kako dobro sem se pripravila. Ko gledam pogovore na slovenskih televizijah, se mi zdi, da se prevečkrat zgodi ravno to. Več kot očitno je, da se je voditelj dobro pripravil in prebral ogromno člankov, včasih ve celo več kot strokovnjak oziroma se zna v primerjavi z njim bolje izražati, in na koncu je gost v studiu bolj zato, da pritrjuje in tu in tam dopolnjuje »vseznalega« voditelja, ki bruha iz sebe informacije, gledalci pa od gosta nismo dobili kaj dosti niti nas ni prepričal, saj je večino stvari tako ali tako povedal voditelj. Na koncu ta še povzame vse, kar smo se »naučili«, in zadeva resnično deluje, kot da smo v šoli. Razen da lahko zaploskamo voditelju, ki je dokazal, kako priden je bil doma, se ne zgodi nič. To pa zame ni dobra televizija.



Ne morete, da ne bi v razpravo vrgli kakšne provokacije. Posebno domišljijo podžigate, ko zelo neposredno govorite o spolnosti. Je to del koketiranja ali vaše vodilo, torej da na življenje ni dobro gledati zgolj zviška in se resno držati nazaj?

S svojo strelčevsko naravo prav taktična nisem. Po eni strani se precej dobro zavedam, katere teme so v slovenski družbi dojete kot plemenite, če že ne na višji, pa vsaj na dostojni ravni. Najbolj modro bi bilo verjetno plutje po varnem območju. A če začutim nekakšen impulz, če se v moje misli prikrade kaj, kar ni v »safe zone«, torej v varnem območju, ta val vseeno zajaham. Rečem si: grem na vse ali nič, pa tudi če je to moja zadnja oddaja v življenju. Ne bom korektna zato, da bom ja imela spet posel. Vsakič ko odprem usta, se sicer zavedam, da bom morda zato naslednjo sezono brez projekta, ker, kot vemo, nisem redno zaposlena, sem samo svobodnjakinja. Ampak vseeno se igram, tudi tvegam. Ničesar me ni strah. Ah, komu lažem? (Nasmešek.) Seveda me je vedno malo strah, kaj bo, vendar mi na koncu, ko sta na tehtnici »ziher« in »varno« ter intenzivno doživetje nečesa z vsem, kar s seboj prinese in potegne, vedno pretehta zadnje.

Če prav razumem, verjamete v to, da danes si, jutri te ni. In greste do konca.

Ne vem, ali bo še kakšna sezona oddaje The Biggest Loser Slovenija in s tem tudi Od težaka do junaka. Kar se tiče tematike, sem se že dodobra izkašljala in v tem pogledu mislim, da sem svoje oddelala. Koncept oddaje pa se mi zdi splošno aplikativen. Naše omizje bi lahko z enako vnemo komentiralo Jureta Godlerja in njegov šov, Milijonarja in Slavka Bobovnika, tudi informativne oddaje, če ostanemo pri Planetovih vsebinah. Če vam povem iskreno, mi je osebno konec koncev čisto vseeno, kaj komentiram.

Moški dandanes si izredno radi dopisujejo. Prijateljica si je z enim dopisovala mesece in mesece. Kaj vse ji je razlagal. Srečala se pa nista in nista oziroma ko sta se le, je bilo veliko manj vroče kot v pisnih seansah. Ljudje se res najbolj udobno in varno počutijo sami s svojimi telefončki v rokah. Ko se moraš v živo srečati z žensko, jo zagrabiti, se izkazati … Hmm ... Za to je že treba imeti pogum in kar nekaj odločnosti, mar ne?! 

Ker ste brez dlake na jeziku in večkrat spustite na plan gospo Pohotno kot gospo Blagohotno – tako ste v monokomediji Borka označili notranja glasova, ki se borita v vas – se morate kdaj pa kdaj zagovarjati, a vas ne zaznamuje za vse življenje.

Omenjeni gospe sta zgolj poimenovanje dveh glasov, ki ju v predstavi uporabljam, torej glas Helene Blagne in La Toye. Z njima osebno nimam nič skupnega, gre zgolj za glasova, ki poživita moj monolog na odru. Vendar lahko povem, da je življenje, čeprav so bili tudi težki boji, z menoj vselej prijazno, ker sem do ljudi vedno odkrita in pri meni bolj ali manj vedno veš, pri čem si. Da smo torej na čistem. V dobrem ali slabem pomenu, ampak nekako zmeraj vemo, kje smo. Nimam posebnih for, tihih namenov, maščevalnih načrtov, delam napake, recimo včasih delujem brezbrižno, pozabljam na darila, slabo negujem svoje povezave, podrem z ritjo, kar sem dolgo gradila, a od mene ne pričakujte noža v hrbet. Razočaranja, ki jih ljudje v zvezi z mano doživijo, so bolj prva zamera, ne zadnja. Zadnje pa so veliko bolj boleče in ker takih resnično nisem veliko povzročila v življenju, se tudi meni ne dogajajo. Mi je pa žal za tiste ljudi, ki so pikolovsko ozkogledi in se zapičijo v vsako malenkost, formalizme. Če iščeš napako, jo boš zagotovo našel. Ko ocenjujemo človeka, je treba videti širšo sliko, začutiti njegovo energijo, dobronamernost, to so zame ključni elementi.

Jasna, dovolim si reči, da svoje življenje nosite na dlani. Hočem reči, vse to, kar nam kažete na ekranu in poveste, denimo na odru v Borki o svojih ljubezenskih dogodivščinah, o iskanju pravega oplojevalca in izzivih materinstva, v resnici ste?

Razmišljala sem o tem, po drugi strani pa, zakaj naj bi se jaz obremenjevala, če na nekem odru pred neko dvorano, ki je nekako vendar intimen prostor, delim z občinstvom osebne dogodivščine iz preteklosti, ko pa gre pravzaprav samo za drugo formo tega, kar je trenutno v družbi povsod. In to je, da ves svet razgalja svojo intimo na facebooku in še bolj na instagramu – govorim o instagram storyjih, o nenehnem snemanju in obveščanju javnosti o vsem. Ljudje se svojim sledilcem javljajo že iz postelje. Taka je zdaj resničnost. In ob tem dejstvu naj bo zdaj meni nerodno, ker stojim na odru in prisotnim povem nekaj o sebi in jih malo nasmejim?! Meni osebno se to zdi daleč od pravega razgaljanja intime, pravzaprav zelo daleč. Drži, da že petnajst let živim pred očmi javnosti, a misel na snemanje svoje zasebnosti v prostem času, ko nisem pred kamero, se mi upira, tega se mi res ne da početi. Drznem si reči, da je po petnajstih letih nastopanja pred mediji, na stotinah intervjujev in oddaj, moja zasebnost še zelo zasebna. Lahko ves čas govorim o sebi, pa vam še nisem nič povedala o sebi.



No, pred dvema letoma je bila kar debata o tem, ko ste dejali, da ste doma v spalnici morska zvezda, ter ali taki pogovori sodijo na televizijo ...

Morska zvezda je realnost, ko nisi več osrednja točka lastnega življenja, ko ugodje in lastni užitki niso več tvoja prioriteta. Tako pač je, ko postaneš starš. Ko si starš, nimaš pravice biti bolan. Lahko si bolan, vendar ne smeš, ne moreš obležati. Moraš vstati, skuhati kosilo. Ko si utrujen po dolgem dnevu službe in skrbi za otroka, v postelji pač ne skačeš z lustra, kot si nekoč. Tako pač je. To je morska zvezda. Hvala bogu zanjo, saj nam omogoča, da smo partnerji kljub novim okoliščinam še vedno lahko intimni. Sicer pa o seksu govorim zato, ker se mi ta tema sploh ne zdi tak bavbav. A obstajajo ljudje, v slovenski družbi pa še posebno, ki te teme hitro obrnejo v eksces. Kdor ne gleda s srcem, bo vsako stvar zbanaliziral. A na to, kako bo nekdo dojel moje besede, seveda nimam vpliva. Na to, kako jih bo dojel, vpliva toliko drugih reči, da se jaz z njimi ne morem obremenjevati.

Ampak morate drezati, kajne. Brez zadržkov. Ker seks je žgečkljiva tema. Resnica pa zabavna.

Saj v tem je stvar. Da se meni to ne zdi nekaj žgečkljivega. Jaz se o seksu pogovarjam kot o popravilu avta. Meni je to nekaj tako običajnega, da moram res paziti, kaj za kakšno mizo rečem, ker ne želim koga spraviti v zadrego. Navržem nekaj svojih bodic, po drugi strani pa od mene ne boste nikoli slišali vprašanj: In kako pa kaj vidva? Kdaj bosta imela otroke? Kaj delata na tem? Tu se pa ne pogovarjamo več o seksu takole tja v en dan, tukaj smo dejansko na področju intime! In kar je zanimivo, taka vprašanja običajno zastavijo prav tisti ljudje, ki se nikoli ne pogovarjajo o seksu. A ni to zabavno? Načeloma se pač rada pogovarjam, da se nasmejemo, pred bližnjimi prijateljicami pa sem sploh odprta.

No, in?

Po navadi se pogovarjamo, kako dolgo že katera ni seksala in koliko katero to bremeni. Takšna je stvarnost ženskih omizij, ki jih jaz doživljam. Ženska stvarnost je trenutno taka, da so Slovenke nepotešene. Tako. Pa sem povedala. So nepotešene. Pri Slovencih, posebno mladih, spolnost ne kotira visoko. Prvinske potrebe so šle. Ljudje bodo spet rekli, da sem zbanalizirala stvari, sploh ko večkrat omenjam Bosance, ampak veste, koliko znank me je že prijelo za roko in mi reklo: Jasna, še dobro, da je Bosna blizu. Točno to mi rečejo. Zakaj? Zato, ker njim vedno je. Zakaj jim pa pod Alpami ni? Zame je to fenomen. Seveda obstajajo izjeme, mnogo jih je, ki imajo radi spolnost, ampak na splošno so Slovenke precej potentne, zainteresirane in nepotešene.

Neodgovorno se je spustiti v nekaj z nekom, kjer bistvene stvari niso obkljukane, ima pa dober avto, denimo. Hja, tu je trik … Ko prideš enkrat v leta za razplod, ne izbiraš več partnerja zase, izbiraš očeta za svojega otroka. 

Morda se moški bojijo polnokrvnih žensk? No, samo vprašam. Imate odgovor?

Kaj pa vem. Pravzaprav o moških vse manj razmišljam. Imam svojega in ne vem čisto, kaj se trenutno dogaja »na trgu«. Po pogovorih s samskimi prijateljicami pa opažam veliko tovrstne lakote. Nekoč smo debatirale, ok, zgodilo se je za eno noč, bo kaj resnega iz tega, zdaj pa, no, kdaj se bo že zgodila ta noč, kot kaže, ni za stvar. Seveda ni, če ima na voljo tebe, dopisuje si pa še z najmanj desetimi. Aja, pa še to sem opazila. Moški dandanes si izredno radi dopisujejo. Prijateljica si je z enim dopisovala mesece in mesece. Kaj vse ji je razlagal. Srečala se pa nista in nista oziroma ko sta se le, je bilo veliko manj vroče kot v pisnih seansah. Ljudje se res najbolj udobno in varno počutijo sami s svojimi telefončki v rokah. Ko se moraš v živo srečati z žensko, jo zagrabiti, se izkazati … Hmm ... Za to je že treba pogum in kar nekaj odločnosti, mar ne?!

Povejte no, ste vi racionalno izbrali, kaj si želite?

V svoji predstavi precej jasno povem, da postane precej preprosto, ko se ženske pogovorimo same s seboj in definiramo svoje želje in cilje. Moraš pa biti seveda iskren do sebe. Poudarjam, ne pravim, da je edina prava pot do ženske samorealizacije ta, da postane mati. Vsaka pri sebi ve, ali je to zanjo ali ne. Na to polje se ne bi spuščala. Vendar moramo v trenutku, ko pri sebi sprejmemo odločitev, da se želimo uresničiti kot mame, po svetu hoditi z drugačnimi očmi. Torej nič več brezglavo sanjariti o nekom, ki bo imel vse, temveč vsaj tisto nekaj, kar je bistveno glede na tvoje želje in cilje. Ko se začneš spuščati na to polje, je treba pri nečem zamižati in se osredotočiti na tisto, kar je, ne na tisto, česar ni. Neodgovorno se je spustiti v nekaj z nekom, kjer bistvene stvari niso obkljukane, ima pa dober avto, denimo. Hja, tu je trik … Ko prideš enkrat v leta za razplod, ne izbiraš več partnerja zase, izbiraš očeta za svojega otroka. Konec koncev se ti še vedno lahko ločiš, otrok pa nima možnosti izbire očeta. Za dobro popotnico v življenje mu lahko damo vsaj to, da za njegovo dobro dobro izberemo.



Se zdaj, ko ste mama, kaj drugače doživljate v svoji spolni vlogi?

Razen utrujenosti ni nič drugače. Celo bolje je, bolj vem, kaj delam in kaj mi je všeč. (Smeh.)

Na svojem blogu natančno opisujete, kako je biti mati … In tiste stvari. Na kratko torej o intimnostih mladih mamic in tem, da je vse stvar zamujenih priložnosti, razprav in organizacije v brutalnem tempu vsakdana in preživetja, da ne eden ne drugi ne ostane na suhem. Vredno branja. Spolnost je začimba in na drugi strani lahko rušilec odnosa, mar ne?!

Dokler si oba priznavata manko seksa, se pravi midva z mojim partnerjem se pogledava v oči in si rečeva, joj, že dolgo nisva, je še zmeraj luč na koncu predora. Dokler prepoznava to kot problem, sva še na dobri poti. Težava je, ko je eden osamljen in nepotešen znotraj partnerskega odnosa, ko ima eden od partnerjev drugačne potrebe. Popolne usklajenosti seveda ni nikjer, občasni slabi občutki se zgodijo v vsakem partnerstvu. Načeloma pa je tako, da ko jaz potarnam, da premalo seksam, to ne pomeni, da moj noče, ampak da imava očitno težave z organizacijo časa. (Smeh.)

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE