Jasna Čuk Rupnik: Slovenska družba ni mokra, temveč – potopljena

Prim. Jasna Čuk Rupnik, dr. med., je predsednica Društva anonimnih alkoholikov. O svojem poslanstvu dela upokojene zdravnice se razgovori z ljubeznijo, ki je ključ do razumevanja rehabilitacije alkoholikov. Začelo se je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, ko je Bill Wilson, vzhajajoča zvezda Wall Streeta, strmel v prepad. Če ne bi bilo zdravnika Silkwortha, predstojnika bolnišnice za zdravljenje alkoholizma v New Yorku, zdravnika, ki so ga imenovali tudi poosebljena ljubezen, morda ne bi že tako zgodaj o alkoholizmu začeli govoriti kot o bolezni. Pri njem se je v tridesetih letih Bill zdravil kar trikrat. Maja 1935 so se AA srečali prvič. Preostalo je zgodovina.

Ko govorimo o alkoholizmu, so mnogi še vedno zadržani do njegove definicije bolezni, češ da je ta samo izgovor za dejstvo, da si v resnici slabič, moralni izprijenec. Kaj menite?

Družba je polna predsodkov. V Veliki knjigi, temeljnem delu AA, je ogromno osebnih zgodb. Ponujajo nam uvid, kako zelo težko je sprejeti spoznanje, da si alkoholik, spoznanje, da si ravno zato v življenju počel grozljive stvari. Dvanajst korakov rehabilitacije AA je v marsičem podobnih spoznanjem, ki sem jih prvič kot študentka medicine srečala pri delu dr. Janeza Ruglja. Zakaj se je odločil, da bo svoje življenje posvetil odvisnosti od alkohola? Ker je v praksi spoznal, da se lahko tudi nekdo, ki tiči v popolnem breznu obupa, dvigne. Zato se mi zdi program AA tako fascinanten, ker tistemu, ki si je pripravljen priznati resnico, ponudi možnost, da morda prvič o svojem življenju iskreno spregovori. Poznam nemalo zgodb, ko so ljudje isti hip, ko so sedli v skupino, začutili, da so končno prišli domov. Seveda so tam tudi številni, ki so jih k obiskovanju prisilili svojci, takšni, ki trdijo, da nimajo težav, da to ni zanje. V obeh primerih so skupine AA priložnost za vzpostavitev pristnih prijateljstev. Priložnost za spoznanje, da je delati napake normalno. Razlika je le v tem, da bo odvisnik naredil vse, da bi jih zanikal. Skrival jih bo, te svoje moralne prekrške, pred seboj in drugimi. In jih zato seveda ponavljal. Ko svoje ravnanje prepozna v vsej resničnosti, takrat se šele zares začne.

Vzporedno z alkoholizmom se Slovenci spopadamo tudi z izjemno visoko samomorilnostjo. Kdo je tipični slovenski samomorilec? Moški srednjih let, nekje po petdesetem, ne nujno s sindromom odvisnosti od alkohola, ampak najpogosteje nekdo, ki škodljivo pije in je depresiven. Številni ljudje namreč, iščoč »zdravilo« za depresijo, posežejo po alkoholu, ker ugotovijo, da jim pomaga umiriti misli.  

Omenili ste, da k AA pridejo tudi mnogi, ki so bili v to prisiljeni. Kakšno moč pri zdravljenju ima zunanja prisila, ko pa vemo, da so resnične spremembe posledica notranje odločitve?

V nekem trenutku ni več tako zelo pomembno, zakaj je nekdo v AA; ker ga je v to prisilila družina ali ker je sam uvidel, da pomoč potrebuje. Na koncu je odločilno le to, ali se človek, ki se zateče v AA, v tem programu najde. Poznam številne zdravnike, ki so do programa AA odklonilni, češ da dovoljuje pitje alkohola. Izjava je odraz nerazumevanja, kajti drugega ne moremo prisiliti v to, da se bo odrekel pitju. Nesmiselna je tudi zato, ker kaže popolno nerazumevanje bistva programa. AA so učinkoviti, ker so odprti za vse. Lahko prideš, sedeš, poveš, kar ti leži na duši. Ko govoriš o svoji izkušnji, ko slišiš izkušnje drugih, počasi pridobivaš moč, svetlika se upanje. Četudi molčiš, sliši druge govoriti o sebi. Spoznaš, da si ves ta čas zmotno verjel, da si edini, ki ima težave. Da je morda tvoja izkušnja strahu in trpljenja unikatna, a da v njej nisi sam. Slišiš, da se je mogoče izvleči iz vloge žrtve. Problem je, ker alkohol še vedno razumemo tudi kot način nagrajevanja, tolažbe. Na nedavni mednarodni konvenciji AA nam je eden od slovenskih članov zaupal svojo zgodbo. Povedal nam je, da je bil že lep čas suh, a da je potem neki dan izgubil svoj mobilni telefon, ki mu je zaradi poslovnih zvez in vseh podatkov, ki jih je vseboval, ogromno pomenil. Ko ga je vendarle našel, je bil tako vesel, da si je rekel: »Hja, to pa moramo proslaviti!« In je »proslavil«. Tako, da je šel na pivo, dve, tri. Pijemo, ko smo veseli, pijemo, ko smo žalostni. To življenje pa nam daje, če ga gledamo tako, milijon priložnosti za nazdravljanje. Zapita družba smo.

Dr. Rugelj je Slovencem dal ogromno darilo, ki se ga v resnici šele zdaj v vsej celovitosti zavedamo. Ko je začel javno govoriti o številkah, smo si najprej nastavili plašnice na oči; bile so tako visoke, da si jih nismo upali priznati. Kako grozno je v resnici?

Skrajno žalostno. Že dolgo je od tega, ko sem bila na eni od psihiatričnih konferenc v Sarajevu. Eden od govorcev je bil tudi žal pokojni dr. Andrej Marušič. Svoje predavanje je, vidno prizadet, začel z besedami, da slovenska družba ni mokra, temveč – potopljena. Kar je govoril dr. Rugelj, je bila posledica njegovega opazovanja, prakse, danes pa so na voljo številne raziskave, ki žal s svojimi statističnimi podatki potrjujejo njegova opažanja. Vzporedno z alkoholizmom se Slovenci spopadamo tudi z izjemno visoko samomorilnostjo. Kdo je tipični slovenski samomorilec? Moški srednjih let, nekje po petdesetem, ne nujno s sindromom odvisnosti od alkohola, ampak najpogosteje nekdo, ki škodljivo pije in je depresiven. Številni ljudje namreč, iščoč »zdravilo« za depresijo, posežejo po alkoholu, ker ugotovijo, da jim pomaga umiriti misli. To je slovenska resničnost. Številni pijejo, da bi postali pogumni. Kaj sledi? Agresija.

Preden ste stopili v čevlje predsednice Društva anonimnih alkoholikov, ste delali tudi z odvisniki od prepovedanih drog. Strokovno vam torej problem odvisnosti nikakor ni tuj. Kakšna je povezava med razrastom alkoholizma in enostavno dostopnostjo do alkohola? Menite, da bi bilo alkoholikov kaj manj, če bi bilo poseči po njem teže? Morda razlik ne bi bilo, kajti odvisnik vedno najde pot do virov omame?

Na obe vaši vprašanji odgovarjam pritrdilno. Ponudba alkoholnih pijač, reklame, ki kažejo vesele ljudi s kozarcem v roki ... Vse to gotovo ne pomaga, da bi bilo alkoholizma manj. Najbolj kruto pa je dejstvo, da se sploh ne zavedamo, kako močno smo z alkoholom prepojeni. Če prideš v družbo in odkloniš kozarček, te gledajo čudno. Drug problem pa je seveda genetska struktura. Nimamo vsi takšne, ki nas lahko pripelje v odvisnost. Pri tistih pa, ki jih genetika vodi v razvoj alkoholizma, se z začetkom pitja alkohola začnejo v možganih izločati endorfini in preplavijo jih prijetni občutki. Tem se ne morejo odreči niti, če se naslednji dan zbudijo s hudim glavobolom, vsi potolčeni z izgubo spomina na večerno dogajanje. Občutek, ki prevzame takšno osebo, ko spije alkohol, je tako omamen, da začne iskati vedno več priložnosti za anestetiziranje. Vzroki, zakaj smo nekateri narejeni tako, drugi drugače, so številni. Dokazano je, da otrok, ki do svojega petega leta živi v okolju, kjer je veliko strahu, stresa, nasilja, zaradi svoje občutljive razvijajoče se možganske strukture doživi posledice, ki jih bo nosil vse življenje. Adrenalin, ki se izloča v zgodnjem otroštvu kot posledica zlorab, ponavljajočega se strahu, s katerim otrok raste, njegove možgane škodljivo ukroji. Rojevale se bodo nevroze, bal se bo življenja. Nato bo neki dan ugotovil, da se ta strah lahko razblini, če zvrne dve pivi. Številni otroci, ki so doživeli hude travme, v odraslem življenju posegajo po alkoholu, ker le pijani lahko živijo, ker imajo le pijani pogum za življenje, le pijani najdejo veselje. Ob pitju tudi radi rečemo »na zdravje«, ampak alkohol je v resnici kancerogen in teratogen, saj povečuje verjetnost vseh oblik raka in okvarja plod, če ga ženska uživa kadar koli v nosečnosti.

Kaj sploh pomeni biti alkoholik? Predvsem to, da kljub vztrajnim poskusom preprosto ne zmoreš nadzorovati količine, ki jo popiješ. V AA to razumejo preprosto kot »alergijo« na alkohol. Ko sem to prvič slišala, sem se rahlo nasmehnila, a sem kmalu razumela pomen izjave. 

Mar so vsi slovenski alkoholiki odvisniki zgolj zaradi genetske predispozicije? To težko verjamem.

Seveda je okolje precej odločilno za to, ali se boš začel vdajati alkoholu. A za razvoj sindroma odvisnosti je genetska predispozicija ključna. Poznam številne zgodbe ljudi, ki jim ga je vse življenje uspelo držati na vajetih, potem pa, ko so se otroci odselili, ko so se sami upokojili, je zazevala praznina in zapolnjevati jo je začel alkohol. Poznam gospo, ki je tu in tam spila kozarček na družabnih dogodkih. A potem ko je v življenju kar naenkrat imela preveč časa, priložnosti, si je odprla steklenico tudi, ko je bila sama. In ker je bila njena genetska predispozicija takšna, da je kar klicala k razrastu odvisnosti, sčasoma ni bila več sposobna nadzorovati količin. Ne drži, da bodo vsi tisti, ki jih vidimo pijane na študentskih zabavah, postali alkoholiki, pijanci, kot včasih sami sebe imenujejo člani AA. Veliko jih je, ki povedo, da na svoja leta brezumnih alkoholiziranih zabav niso ravno ponosni, a ko so postali odgovorni odrasli, alkohol pri njih ni več igral vloge. Lahko so pili morda več let skupaj, bili na vsaki zabavi konec tedna, a potem temu naredili konec, ker je napočilo novo življenjsko poglavje. Neredko zmorejo nekateri tudi po dvajset let brez alkohola. Potem pa se jim zgodi nekaj res krasnega, rečejo si, da kakšen kozarček po toliko letih že ne bo škodil, a pozabijo, da so bolniki z boleznijo odvisnosti. Znanec dolga leta ni segel po alkoholu, pa je neki dan našel priročen izgovor, si rekel, da bo samo enega, toliko da prst prekrije dno. Ko sem ga ponovno srečala dva meseca kasneje, je bil videti povsem propadel. Alkoholizem je bolezen in o tem ni več resnih dvomov. Kaj sploh pomeni biti alkoholik? Predvsem to, da kljub vztrajnim poskusom preprosto ne zmoreš nadzorovati količine, ki jo popiješ. V AA to razumejo preprosto kot »alergijo« na alkohol. Ko sem to prvič slišala, sem se rahlo nasmehnila, a sem kmalu razumela pomen izjave. Potem so tukaj prepričanja, ki spremljajo tvojo patologijo. Občutek, da si žrtev ali rešitelj. Ko nisi sposoben živeti kot svoboden človek, ki je odgovoren za svoje ravnanje, temveč nenehno iščeš razloge v drugih, krivce, ki te pripravijo do tega, da nekaj narediš.

Žrtve samoprevar smo mi vsi. Številni ne vedo zase, ker so nenehno pijani, a vseeno trdijo, da se zmorejo nadzorovati, da oni že niso alkoholiki. Kako razbliniti to kvarno prepričanje?

Kdaj je človek alkoholik, je mogoče ugotoviti na mnogo načinov. Ko sem še delala kot zdravnica v centru za zdravljenje odvisnosti v Logatcu, sem se trudila od svojih pacientov dobiti tudi informacije o tem, koliko pijejo. Mnogi so, še preden so posegli po prepovedanih drogah, ogromno popivali. Povsem nehali so, ko so prišli do prvega heroina. Ali pa so se uspešno zdravili z opioidnimi zdravili, po koncu programa pa zašli v neobvladljivo težko odvisnost od alkohola. Nekateri strokovnjaki zato danes govorijo o odvisnosti od alkohola ali od heroina kot o isti bolezni. Pozornost do pitja bi moral zdravnikom zbuditi tudi kdo, ki si je v letu dni pridelal več kot dve poškodbi, nepovezani s športom ali delom. Zdravstvene in socialne delavce danes bolj podrobno šolamo za postavljanje pravih vprašanj s programom SOPA (Skupaj za odgovoren odnos do pitja alkohola). Po drugi strani pa mi je všeč razumevanje, ki ga imajo v AA. Tam na vprašanje, kdaj je človek alkoholik, odgovorijo, da takrat, ko si to sam prizna. Nemalokrat slišim ljudi reči, da si niso znali predstavljati življenja brez pijače, da bi kar umrli, če ne bi smeli piti. Zgodi se tudi, da kdo k AA zaide zato, ker misli, da ga bodo tam naučili, kako piti »pravilno«. Na eni od slovenskih mednarodnih konvencij, ki potekajo že blizu deset let v Kranjski Gori, mi je o tem govorila neka gospa z Irske. Zavedala se je sicer, da pije veliko, a bila je prepričana, da ni alkoholičarka, v AA pa ji bodo samo pomagali, kako razvado postaviti v razumne okvire. Ko je začela hoditi v AA, je na srečanje svoje skupine potovala vsako nedeljo kar v Anglijo s trajektom, saj takrat skupin AA na Irskem še ni bilo. Poznam Japonca, ki se je na skupino več kot sto kilometrov daleč vozil z vlakom. Zakaj? Ker je ugotovil, da sicer misli, da bi umrl, če bi moral nehati piti, v resnici pa bo umrl, če ne bo nehal piti. V AA pravijo, da gre za zelo preprost program za zelo zapletene ljudi. In da je program sicer preprost, ni pa lahek.

Ko beremo o AA, pogosto vidimo, da so nekateri člani nealkoholiki. Zakaj so pomembni?

Zato, ker nealkoholični člani omogočajo dostop do struktur, ki se jih alkoholizem zelo močno tiče. Najprej do zdravnikov, ki pomagajo pri obvladovanju psihiatričnih motenj. Na izobraževanju o problematiki drog v Benetkah je k meni pristopila mlada študentka psihologije iz Velike Britanije. Povedala mi je, da se je pred leti udeležila naše mednarodne konvencije in bila nad Slovenijo navdušena. Tudi ona je pomoč zase našla v AA. Ko je namreč s svojimi problemi šla k psihiatru, ji je rekel, da mora najprej urediti težave s pijačo, jo napotil na alkohološki oddelek, tam pa so ji ob odpustu svetovali vključitev v AA. Druga pomembna struktura poleg zdravnikov so pravniki. Številni alkoholiki v svojem življenju naredijo napake, ki zahtevajo tudi vpletanje sodišč. Nemalo je primerov, ko zaidejo v finančne težave, kradejo ali drugače prizadenejo ljudi, povzročijo prometne nesreče in še veliko je tega. Nealkoholične člane v AA imenujemo prijatelji. Obstajajo pa še druge vrste prijateljev. Tisti recimo, ki so vključeni v program Al-Anon, društvo za samopomoč družin alkoholikov, ki prav tako deluje po dvanajstih korakih. Njihov program je dobrodošel zato, ker ob alkoholikih živijo številni ljudje, ki se morajo tudi sami znebiti škodljivih vzorcev. Vrhunska izjava mladenke, hčerke mame alkoholičarke, da je v organizacijo Al-Anon prišla zaradi mame, ostaja pa v njej zaradi sebe, pove vse.

Ljudje radi vse predolgo negujemo svojo vlogo žrtve, zato se ji le stežka odpovemo. Številne so ženske, ki možu postavijo ultimat in ga pripravijo do tega, da začne obiskovati AA. A kaj včasih ugotovijo? Da so tudi same alkoholičarke, le da popijejo malo manj kot njihov soprog. 

Strašljive so te »igre«, ki potekajo v odvisniških odnosih. Preigravanje vloge žrtve, od katere slišimo trpljenje ob partnerju, ki se izživlja nad njo, a ona kar ostaja. Saj ne da so med alkoholiki samo moški, kje pa, pravim le, da se velikokrat izkaže, da se par »potrebuje« za nadaljevanje naučenega preigravanja vlog.

Res je. To se pogosto izkaže, ko starši pripeljejo svojega otroka k psihologu, da bi ga ta »pozdravil«, a ko jih nato povabi, naj tudi sami vstopijo v rehabilitacijo, kar ne morejo razumeti, čemu. Tako se pogosto odzovejo tudi partnerji alkoholikov: »Kaj, a mene boste zdaj pošiljali na zdravljenje? Jaz naj hodim v skupino?! Saj je on alkoholik, poskrbite zanj!« To praviloma rečejo tudi starši, ki svoje otroke pripeljejo po pomoč zaradi uživanja drog. Ključno vprašanje zato vedno ostaja: Kaj lahko naredim jaz, da bo drugače? Ljudje radi vse predolgo negujemo svojo vlogo žrtve, zato se ji le stežka odpovemo. Številne so ženske, ki možu postavijo ultimat in ga pripravijo do tega, da začne obiskovati AA. A kaj včasih ugotovijo? Da so tudi same alkoholičarke, le da popijejo malo manj kot njihov soprog.

Kako gledate na svojo kariero zdravnice zdaj, ko imate vpogled v številne žalostne zgodbe alkoholikov? Imate tudi sami osebno zgodbo, povezano z alkoholom?

Že kot punčka sem bila zelo občutljiva za svet okoli sebe. Ne spomnim se točnega trenutka, a vem, da je bilo že zgodaj, ko sem začela alkoholizem razumevati kot usodni problem naše družbe. Ne govorim o svoji primarni družini, temveč o stanju na splošno. Že v osnovni šoli sem hitro opazila, v kateri družini igra alkohol močno vlogo. Še bolj pa sem to občutila kot mlada zdravnica. A takrat sem bila še neizkušena, nisem vedela, kako pomagati. Nikoli ne bom pozabila gospoda, ki sem ga med dežurstvom pogosto sprejela zaradi poškodb, povezanih z naključnimi padci. Nekoč sem ga hotela trdo prijeti. Skorajda sem vpila, ko sem mu govorila, naj že neha piti, ali ne vidi, kako si škodi. S svojimi izkušnjami zdaj vem, da sem takrat naredila napako. Nekomu, ki je že tako in tako imel močno porušeno samopodobo, sem naložila še krivdo. Če bi lahko, bi ga poslala k AA, kajti AA govori jezik ljubezni. Nihče te tam ne bo vprašal, kje si bil ponoči, ti govoril, da smrdiš. Če boš hotel biti del skupine, boš. Tak kot si ta trenutek, morda uboren, umazan, pijan, tak si zdaj. To je tvoja klinična slika. To ni vse, kar je. Alkoholizem človeka pripelje tako daleč, da ga ni več mogoče imeti rad. A prav to je ključ do ozdravitve: »Pridi in prisedi, radi te imamo.«

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE