Ste na podlagi svojih izkušenj opazili kakšne razlike med tem, kako se teka lotevajo ženske in kako moški?

Niti ne. Res pa je, da k Urbanim tekačem (s soprogom Urbanom Praprotnikom vodita tekaške vadbe in dogodke s tem imenom, op. p.) prihajajo ljudje, ki niso izredno tekmovalni, nimajo občutka, da morajo pri teku čezse. Tečejo zato, ker si želijo biti zdravi, ker v teku uživajo, jim ponuja priložnost za srečevanja, svež zrak, spoznavajo nove kraje. V teku se združujemo moški in ženske. Obstajajo posamezniki, ki so bolj tekmovalni, takšni, ki nenehno gledajo na uro, merijo svoj čas, in da, zelo verjetno je med njimi več moških.

Velikokrat otroke obremenimo sami starši, jih omejujemo s tem, ko jih na vse dejavnosti vozimo, si mislimo, da so ubogi, da tega ali onega ne zmorejo, prenašamo svoje strahove nanje. Govorimo si celo, da ravnamo preventivno, da se otrokom ja ne bi kaj zgodilo. Kaj počnemo s tem? Odvzemamo jim svobodo, ki jim pripada. 

Ljudje, ki se začnejo redno gibati, spreminjati življenjski slog iz večinoma sedečega v bolj aktivnega, se lahko hitro ujamejo v past primerjanja in hitenja. Menijo, da morajo odteči določeno pot v točno določenem času; če je ne, imajo občutek neuspeha. Katere so še druge zmote, ki jih na dolgi rok odvrnejo od aktivnega življenja?

Glavna napaka, ki jo naredijo ljudje, ki se lotijo teka, je pretiravanje. Na primer; ženska, ki do 45. leta sploh ni tekla, ne more v naslednjih treh mesecih nadomestiti, kar meni, da je zamujeno. Začeti teči ne sme biti projekt, ki se ga lotiš zgolj zato, da ga spelješ. Telo je treba na gibanje postopno pripravljati, stopnjevati obremenitve. Ne smemo ga poškodovati. Najprej moramo usvojiti osnove.

Velikokrat je mogoče slišati, da hoja ni dovolj, da razdalje nisem uspešno premagala, če sem na progi tu in tam tudi hodila. Morala bi zdržati! Zakaj je takšno razmišljanje napačno?

Ljudje kot vrsta smo se razvili kot tekači. To, da tečemo, je del nas, del našega »programa«. Naše telo preprosto potrebuje gibanje. Potrebuje, da se tu in tam zadihamo, začutimo mišice, poženemo kri po žilah. Seveda pa je obremenitev s časom velika napaka, kot tudi, da vmes ne smemo hoditi. Hojo in tek je nujno kombinirati. Hoja je najbolj naraven način gibanja. In ko se odpravimo na tek, tecimo, dokler nam ustreza, nato začnimo hoditi. Sto metrov hoje, pa morda spet v tekaški korak. Hoja med tekom ni greh, greh je, če ne hodimo, ko bi radi. Ne moremo iz sedečega načina življenja že kar jutri postati tekači. Najprej moramo biti sposobni hoditi uro, dve, in to večkrat na teden, šele potem lahko začnemo v vadbo dodajati tudi tek.

Vsak dan hodim, preprosto čutim potrebo po tem. Potrebo, da si napolnim pljuča s svežim zrakom. To vidim kot skrb zase, kot nego. Ko grem po otroke, velikokrat uberem pot čez Grad. Tisti klanec, v katerega se zaženem, mi dobro dene. 

Majhni otroci so vsepovsod hkrati. Očitno je, da je tek njim nekaj najbolj domačega. Kdaj začne družba, način življenja zamejevati to naravno potrebo?

Običajno v najstništvu. Velikokrat otroke obremenimo sami starši, jih omejujemo s tem, ko jih na vse dejavnosti vozimo, si mislimo, da so ubogi, da tega ali onega ne zmorejo, prenašamo svoje strahove nanje. Govorimo si celo, da ravnamo preventivno, da se otrokom ja ne bi kaj zgodilo. Kaj počnemo s tem? Odvzemamo jim svobodo, ki jim pripada. Oni si želijo steči, se spotiti, zadihati s polnimi pljuči. Pozabljamo tudi, da se izjemno hitro regenerirajo. Če jim ne damo priložnosti, nikoli ne bodo izvedeli, česa vsega so v resnici sposobni. Naš sedemletnik zjutraj kilometer in pol teče v šolo. Seveda nas ljudje velikokrat čudno gledajo, ko ga z Urbanom spremljava s kolesom, z otroki na sedežih. Prepričani so, da reveža mučimo. (Smeh.) A resnica je, da sin preprosto hoče tekati, hoče do šele priti v diru, navdušen je nad tem. Z veseljem ga opazujeva. Seveda pa ni nič narobe, če se v najstništvu otrok tudi malo umiri. Pojavi se lenoba, ki je povsem naravna. To je obdobje, ko se začne mlad človek obračati navznoter. Vse, kar moramo kot starši tedaj narediti, je, da to lenobo discipliniramo. Obstaja čas zanjo in čas, da gremo ven na svež zrak, se zadihamo, gremo v gozd. Kajti ko človeku odvzamemo možnost gibanja, mu prav tako odvzamemo možnost, da gre v naravo. In to nikakor ni dobro.

Koliko pretečete na teden?

Zelo malo. Urbanu pomagam pri vodenju tekaških treningov vsak torek in četrtek. Včasih on vodi skupino hitrejših, včasih jaz. Včasih jaz pretečem pet kilometrov s počasnejšimi, včasih on. Kak konec tedna gremo na tekaške prireditve, morda jih celo organizirava midva. Res je, da sem včeraj pretekla maraton (pogovarjava se 15. aprila, dan po istrskem maratonu, op. p.), a to se ne zgodi ravno pogosto. Pogosteje tečem 21 kilometrov ali pa še to ne. Nikakor ne pretiravam. Res pa je, da vsak dan hodim, preprosto čutim potrebo po tem. Potrebo, da si napolnim pljuča s svežim zrakom. To vidim kot skrb zase, kot nego. Ko grem po otroke, velikokrat uberem pot čez Grad. Tisti klanec, v katerega se zaženem, mi dobro dene. S tekom nikakor nisem obsedena; veliko reči je, ki me v življenju zanimajo. Najbolj zanimivo pa je, da že samo 15 minut teka dnevno naredi veliko dobrega; pozitivno vpliva na našega duha, deluje antidepresivno in na splošno koristi našemu zdravju. Ni izgovorov.