Precej posplošeno pravimo, da bomo »leto 2020 skušali čimprej pozabiti«. A kaj, če je ravno to prelomnica, ki nam mora ostati v zavesti? Janko Petrovec v svoji odmevni knjigi Karantena. Rim. na osebne stiske, ki jih je doživljal v žarišču epidemije – v Rimu, pristopa s humorjem, a hkrati z iskrenim sočutjem popisuje tragične stiske soljudi. 

V vsaki tragediji lahko najdemo tudi kaj dobrega. Po čem dobrem se boste leta 2020 spominjali vi? 

Vsaka stiska pomeni čistko, pomembno se odlušči od nepomembnega, bistveno od nebistvenega, dobro od slabega. Letošnje leto mi je ponudilo veliko dela, ampak tudi veliko praznega časa, ki ga ni bilo mogoče z ničimer zapolniti. V takšnih trenutkih mi je zato uspelo prežvečiti lep del mojih preteklih let, ko sem hlastal za novimi doživetji. V stiski pa tudi bolje preberemo ljudi, ki nas obkrožajo, in jaz sem v nekaterih odkril veliko sočutja in solidarnosti. Tudi sam sem začutil, da se na krizo odzivam tako, da sem pozornejši do ljudi okoli sebe. In to je gotovo najboljše, kar nam je dalo to leto. 

Italijani so v minulem letu pokazali veliko odgovornosti, sočutja in požrtvovalnosti. Ne govorim samo o maskah, brez katere se skoraj nihče ne sprehaja po mestih. Govorim o ljudeh, ki pozvonijo sosedu, ki ga ne poznajo, pa vprašajo, ali kaj potrebuje; govorim o prostovoljcih, ki v teh hladnih dneh hodijo po ulicah s hrano, odejami in maskami za brezdomce. 

Vas je tudi kaj novega naučilo? Kakšno samospoznanje? 

No, če odmislim ves nabor znanj o virusih in epidemijah, ki smo si ga pridobili … Spoznal sem predvsem, da je moje življenje vredno toliko, kolikor ga delim z drugimi. 


Tako žalostne slike Italije, kot smo jo doživljali v prvem valu epidemije, verjetno v zgodovini še nismo videli. A vendar – skozi številne podobe in mesta, ki ste jih odkrivali v informativnem programu za Televizijo Slovenija – se zdi, da temperamenta, občutka za lepoto in odprtosti, ki je zapisana v DNK-ju, Italijanom, niti korona ni izkoreninila … 

Italijani so velik in raznolik narod, zato bi jih težko spravili na isti imenovalec. Gotovo pa lahko rečemo, da so v minulem letu pokazali veliko odgovornosti, sočutja in požrtvovalnosti. Ne govorim samo o maskah, brez katere se skoraj nihče ne sprehaja po mestih. Govorim o ljudeh, ki pozvonijo sosedu, ki ga ne poznajo, pa vprašajo, ali kaj potrebuje; govorim o prostovoljcih, ki v teh hladnih dneh hodijo po ulicah s hrano, odejami in maskami za brezdomce; ali pa o duhovniku, o katerem sem bral včeraj, ki v Porticiju blizu Neaplja hodi po dvoriščih, pa z njih nagovarja farane na balkonih, da bi tako ohranil svojo skupnost. In čeprav se politični boj ni zaustavil, je vendarle precej očitno, da je v institucijah prevladala zavest o skupnem interesu, ki je pomembnejši od delitve na leve in desne. 

Kaj si oz. Sloveniji želite za leto 2021? 

Tako sebi kot Italijanom in Slovencem želim, da bi čim hitreje prišli do učinkovitega cepiva, ki naj bi nam odločilno pomagalo pri zmagi nad epidemijo. Želim pa nam tudi, da izkušnje letošnjega leta ne bi pozabili. Leto nas je naučilo, da potrebujemo manj, kot smo si mislili; govorim o materialnih dobrinah. In s to izkušnjo bomo morda lažje našli v čas, ko bomo odgovorneje ravnali s svetom, z ljudmi okoli sebe in z naravo, se pravi z edinim planetom, ki ga imamo. Če nam bo to uspelo – ne da bi imeli ob tem občutek, da smo se morali čemu odreči ali da nam kdorkoli krati našo svobodo – potem bomo zmagali.