Jan Plestenjak

Na moji poroki ne bo muzike

Slava ni šala in ima svojo ceno. O tem se z največjim slovenskim pop zvezdnikom Janom Plestenjakom pogovarjava pozno popoldne po uradnem delu promocije nove pesmi Dal bom besedo. V tej t. i. poročni himni mu je skupaj s prijatelji Cotom in Modrijani uspelo zajeti pristno romantiko, ki je redka kot naravni diamanti. Koliko se kaže v zasebnosti uspešnega samosvojega umetnika in podjetnika, lahko zgolj ugibamo.

V glasbenikovi restavraciji in baru Soba 102, kjer ne manjka objemov in poljubov na lica, si novinarji, no, večinoma novinarke, sledimo po vrstnem redu kot pri zdravniku z dolgo čakalno vrsto. Onaplus je na vrsti predzadnja z vnaprej odmerjenimi minutami. Janova energija kljub njegovi morebitni utrujenosti ostaja močna, izzivalna, navdihujoča, borčevska. Za skupno mizo ves čas sedi tudi njegov najboljši prijatelj Coto. Dobri dve uri po promociji si privoščimo kakovosten obrok – sočen srednje zapečen goveji zrezek z grahovim pirejem, dušenim vijoličnim korenjem in jajcem na oko. Na mizi je tudi buteljka rdečega vina – kot se za uživaškega Jana spodobi – najdražjega.

Vaša nova pesem Dal bom besedo je lepa, ganljiva, lahko sproži solzo, dve, tudi tri. Ali že imate morda ugledano kakšno dekle, ki bi se ji upali reči nekaj tako usodnega?

Ne maram besede ugledano, ker ugledano imaš parcelo. (Nasmeh, ki mu sledi resnejši izraz na obrazu. Coto se zahahlja.) Trenutno nisem v nobeni zvezi, ker ni prave čarovnije, da bi se to zgodilo.

To, da nekomu napišeš »mislim nate, rad bi bil s teboj«, je velika odgovornost, resne stvari, ki jih ne moreš blebetati kar povprek. Prav zato imam z vsemi svojimi bivšimi puncami lep odnos. Nobenih zamer ni, ker ne nalagam v tri dni. 

Pred kratkim je izšel komad z vašega zadnjega albuma Povej mi, kaj bi rada. Gre pri pesmi, ki sem jo omenila prej, za hrepeneče nadaljevanje?

Sploh ne. Potem ko na tem svetu živiš nekaj desetletij, in če si bister in radoveden, lahko vsaka stvar postane nadaljevanje prejšnje, pa kar koli že poklicno počneš, ker je resnica ena sama. Rdeča nit mojega ustvarjanja glasbe in vsega, kar imam rad, je želja, da me ne vodi razum, temveč srce. To je nekaj, kar je sicer skregano s časom, v katerem živimo. (Poudari.) Razum mora biti zgolj orodje, s katerim srce slalomira skozi življenje. (Nekaj ga zmoti. Umirjeno nagovori svojega natakarja.) Gospod, a ste zdajle odprli steklenico? Rad bi povohal zamašek. (Natakarju potrpežljivo razloži, da mora vina visoke kakovosti vedno odpirati pred gostom in hkrati ponuditi zamašek. Poizve, kdo je steklenico odprl, in nato lekcijo ponovi še natakarju za šankom. Pobara ju, da si kot profesionalca ne moreta dovoliti takšnih napak, oba umirjeno spoštljivo prikimata ter vprašata, ali je sicer vino dobro.) V redu je. (Se vrne na temo pogovora.) V življenju me privlačijo in vzburjajo trenutki, ko se nekaj ne dogaja skozi sito razuma.



Za to je treba imeti precej poguma.

(Ni videti, kot da bi se popolnoma strinjal.) Imeti moraš prigarano samozavest, ki ne sme biti umetna in prevelika. Zanjo ni treba biti številka ena, blazno bogat. Prepričljivo samozavesten je lahko tudi ribič, ki se do morja pripelje s katrco in ve, kje bo potegnil ven največjo orado.

Fantje, ki ste se danes zbrali tukaj v družbi predstavnikov medijev, krasno prepevate: »Dal bom besedo, dal raj, ne bedo.« Vse lepo in prav, to bo verjetno postala priljubljena poročna himna, polna upanja in pozitivnega razmišljanja – oda ljubezni, kot pravi Coto – vendar me nekaj zmoti, tj. beseda bom. Moški v zvezah zelo radi govorite, kaj boste, potem pa tega ne naredite.

Res? (Premor.) No, zato pa jaz še nobeni nisem rekel tega, o čemer pojem v tej pesmi, ker tega še nisem zares mislil. Že to, da osebi, s katero si intimen, rečeš »pogrešam te«, ni lahko. Nekdo lahko to izreče en dva tri, brez pomisleka pošlje sms-sporočilo, a vprašanje, ali res tako misli. To, da nekomu napišeš »mislim nate, rad bi bil s teboj«, je velika odgovornost, resne stvari, ki jih ne moreš blebetati kar povprek. Prav zato imam z vsemi svojimi bivšimi puncami lep odnos. Nobenih zamer ni, ker ne nalagam v tri dni.

Vaša besedila so iskrena, v njih ni blefa, trdite.

Absolutno. Pa vendar se včasih ne vedem nujno tako, kot pravim v besedilu. Mogoče gre za zgodbo mojega prijatelja.

Dopustil sem si, da je moj razum zadušil srce, ker sem se ustrašil druge plati sreče, ki je vedno prisotna, to je trpljenje. Posledično sem ostal sam in naredil življenjsko napako. 

»Ti ne boš me razumela, da je moj prijatelj strah,« pojete. Morda mi bo kdo očital, da vam piham na dušo, ampak ta del besedila pa še kakšen me spominja na Prešernov verz o upu in strahu, ki mora biti, če hočeš imeti srečno, polno srce.

Strah je vedno navzoč skupaj z nenehnim bojem od jutra do večera, od rojstva do smrti. Dobro je, da imaš dovolj moči in se tega zavedaš, to sprejmeš. Prav s tem si namreč osmisliš življenje. Smešno je, da se vsakomur zdijo njegovi problemi največji. Kadar se sam znajdem v takšnem razmišljanju, znam sebe opomniti, da ne smem biti razvajen idiot, ker so lahko drugi v stokrat hujši godlji. V zgodbi, ki jo omenjate v zvezi s pesmijo Povej mi, kaj bi rada, sem si dopustil, da je moj razum zadušil srce, ker sem se ustrašil druge plati sreče, ki je vedno prisotna, to je trpljenje. Posledično sem ostal sam in naredil življenjsko napako.

Kar zadeva ljubezenske pesmi, so lahko tudi osladne, ko si rečeš, pa ne more biti vse tako lepo za vedno.

(Dvigne glas.) Kdo pravi, da mora biti vse lepo večno, po čemer vsi tako hrepenimo?! Ni treba.

Imaš vsaj lep spomin. Tudi odrasli ljudje potrebujemo pravljice.

Ja, v tistem trenutku, ko se zgodi, je tako in pika. Kam prideva, če si rečeva: Nič ni večno? Ali pa: Joj, to ne more biti ves čas tako! Spet razum uniči lep trenutek predanosti drug drugemu. Konec koncev nismo ves čas stari le dvajset, štirideset, bomo tudi osemdeset, če bo sreča!

Mislite, da boste kdaj še zbrali pogum, da se, kot pravite, na polno vržete v morje sreče?

Takrat ko bo impulz dovolj močan, zagotovo. Takrat bo srce zaslepilo razum in ta bo en božček, brezzobi tiger. (Nasmeh.)



Hja, potem bo pa spet problem, ko vas bo preveč odneslo.

Ne, ker sem se v teh letih naučil zelo dobro plavati med valovi. Najbolj si grem na živce, ko na obali le gledam v morje, namesto da bi skočil vanj, se zmočil in na ustih imel sol.

Društvo pisateljev vas še ni predlagalo za kakšno literarno nagrado?

(Poznavalski nasmešek.) Veste, da ne. Veliko akademikov ima trapast predsodek v zvezi z množično kulturo.

Pa vendar za mnogo vaših avtorskih stvaritev velja, če jih beremo brez pop okvira, da imajo močno zgodbo, ki se vtisne v spomin, te gane, vedno znova. Kaj je to drugega kot umetnost?

Zagotovo. Moj dobri prijatelj in velik umetnik Feri Lainšček (pesnik in pisatelj, op. a.) mi je dal silno lep kompliment, da delam izjemno lepa besedila, kar mi veliko pomeni.

Kako naj se denimo poljubim z žensko, če imam hkrati v glavi sto drugih misli in predsodkov? To bo zelo slab poljub, kajne? Kadar pa jo poljubiš in objameš, tako da jo začutiš skupaj z vsem njenim vonjem oziroma celoto, pa bo to najlepši poljub. Na odru je enako. 

Vašemu uspehu in zasluženemu nazivu zvezdnika ne more nihče več resno ugovarjati. Ali ste v življenju za slavo kar koli žrtvovali? Kakšna je cena slave pri vas?

Prav ničesar nisem žrtvoval. Cena slave je, da si razgaljen. Na odru se popolnoma slečeš, pred ljudmi si čustveno gol. Čist. To igro si sprejel, saj je pogoj, da lahko svoje doživljanje sploh posreduješ ljudem tako, da to začutijo. Prav tukaj je odgovor, zakaj toliko drugih ustvarjalcev, ki so glede tega zaprti, čudi, ko jih kljub njihovemu trudu ljudje ne sprejmejo. Ne morejo! Kako naj se denimo poljubim z žensko, če imam hkrati v glavi sto drugih misli in predsodkov? To bo zelo slab poljub, kajne? Kadar pa jo poljubiš in objameš, tako da jo začutiš skupaj z vsem njenim vonjem oziroma celoto, pa bo to najlepši poljub. Na odru je enako.

Večna ikona Hollywooda Marilyn Monroe je dejala, da te slava ne izpolni, malce te pogreje, da začutiš toploto, a le za kratek čas.

Slava je zgolj posledica tega, kar delam, torej ni moj cilj.

Slava kot spremljevalka pa je nujno zlo?

Ne, zakaj bi bila slava zlo? Če si slaven zaradi svojega ustvarjanja, je to zdravo in naravno. Kdor želi biti slaven brez vsebine, pa ima problem. Enako se zgodi z denarjem; ko ga nekdo zasluži zaradi svojega dela, pa ni treba, da zgolj umetniškega, je to naraven proces. Imamo pa ogromno ljudi, ki jih zanima le to, kako bodo ustvarili in kopičili denar. Potem imajo milijone in so nesrečni, ker niso izpolnili sebe.



Ali morda prav zato, ker ste zelo uspešen in čeden slaven moški, ironično, teže najdete pravo ljubezen?

Teže je le zato, ker imajo ženske, ki pridejo v moj svet, o meni predstavo, ki mogoče ni popolnoma v skladu z resničnostjo.

Morda vi sami dajete tak vtis?

Ne, človek si vedno sam naredi imaginarno sliko!

Vas kaj bremeni pritisk določene javnosti, češ, pa daj si že enkrat najdi žensko in se poroči z njo?

Nikakor. Hudo pa mi je, če sem v razmerju s kakšno punco, ki ni navajena tega cirkusa, in potem mediji pod pritiskom javnosti z neprimernimi zapisi prizadenejo njo, njeno družino in prijatelje. Jaz se lahko na podlagi izkušenj ob določenih butastih in zlobnih komentarjih le nasmejim in zamahnem z roko, koga, ki tega ni vajen, pa lahko zelo potre.

Ali ste kdaj zahtevali umik oziroma izbris določenih komentarjev na spletnih portalih ali menite, da je dobro, da ostanejo, kjer so, kot odsev značaja pisca?

Nisem. Kar bi zahteval, generalno, po vsem svetu, če bi lahko, bi bilo, da bi se vsi morali pod vsak komentar podpisati z imenom in priimkom. Hkrati pa naj bo popolna svoboda govora; vsak naj reče, kar misli. Naenkrat bi se veliko stvari čudežno uredilo. (Nasmeh.) Kdor ima jajca, naj se podpiše! (Coto prikima, da bi se prav tako preprosto dalo dvigniti raven komunikacije na spletu. Jan ga prijateljsko pobara.) Cotko moj, a si kaj utrujen? (On odkima, da mu ni hudega.)

Dejstvo je, da se v samskosti prej ali slej začneš počutiti prav udobno, navadiš se, razvajen si, vse manj si se pripravljen prilagajati. Z leti se tvoj tolerančni prag zvišuje in vse teže prebavljaš neumnosti, sploh če ti ni treba. 

Še ena med številnimi zares spevnimi pesmimi, ki so vam prinesle slavo, je Si ok? V njej pojete: Padajo stave, da vsak tvoj korak naj bi bil znak, da lačna si slave … Pa čeprav gre za žensko junakinjo, se zdi malce samoizpovedna.

Saj je! Je pa tudi tako, bodimo prizemljeni, takoj ko je punca videti dobro in se lepo uredi, je že vse narobe. Nekaj mora biti narobe z njo! (Nasmeh.) Zakaj?

Ponavadi je kriva zavist.

Ne j…m tega!

Kako pa kaj antidepresivi, o katerih sva se pogovarjala poleti?

(Smeh.) Končujem.

Jih še niste nehali jemati?

Ne, ker sem imel samo decembra 14 koncertov in nisem tvegal, da bi me kar koli potolklo. Lahko bom nehal, ni problema.

Držim pesti. Mnogi si vas želijo imeti na svoji poroki, a ponavadi privolite le v en nastop letno. Katerega pevca ali pevko si vi želite na svoji poroki?

Pri meni ne bo muzike. Upam, da se bo moja poroka zgodila sredi poletja na morju, ko bi poslušali ptice in škržate v poletni noči, pa šumenje morja. Ti zvoki so najlepša simfonija.



Spokojnost, občutje miru sta lahko bolj prijetna od stalnega vznemirjenja. Drži?

Mogoče se ne boste strinjali z menoj, ampak življenje je stalen boj vse od trenutka, ko zjutraj vstaneš. Zares mir imaš le, ko spiš. Nekoč sem prijatelju, ki sem ga tolažil, ko je obupaval, da se mora ves čas mučiti s čim na novo in vedno gre kaj narobe, v šali rekel: »Kdaj bo mir? Takrat ko ga boš imel, boš dobil pa hemoroide, ko ne boš mogel niti sesti!« (Smeh.) Pa bo spet boj! (Nad nami ugasne ena od žarnic. Jan se zgrozi.) Kaj pa je bilo zdaj to? No, zato ne maram jesti tukaj, ker se potem ves čas zaradi česa jezim!

Letos boste s svojim uigranim bendom imeli vsega skupaj 30 koncertov, na katerih ne manjka čustev. Ali je kdaj naporno imeti toliko oboževalk, kot jih imate vi?

Ne, to je lepo.

Nihče, ki je slaven zaradi svoje uspešnosti, nima pravice tarnati. Veste, kaj je zares hudo? Tega vam nihče ne bo povedal, namreč da moraš tudi z 38,5 vročine izpeljati dvourni koncert, ne da bi kdor koli opazil, da si bolan.  

Kaj pa če kdo denimo vdre v vašo garderobo oziroma je preveč vsiljiv?

Seveda imaš kdaj tudi kakšno manj pozitivno izkušnjo, a razumeti je treba, da smo ljudje različni, zrasli smo z drugačno vzgojo itn. To je daleč od težav. Nihče, ki je slaven zaradi svoje uspešnosti, nima pravice tarnati. Veste, kaj je zares hudo? Tega vam nihče ne bo povedal, namreč da moraš tudi z 38,5 vročine izpeljati dvourni koncert, ne da bi kdor koli opazil, da si bolan.

Kolikokrat je tako pri vas?

Najmanj enkrat ali dvakrat na leto. Na tabletah trpiš in upaš, da boš izpeljal do konca, kot je treba, ker ljudje so prišli, plačali vstopnico in ne moremo jih pustiti na cedilu. Zaradi strahu pred virusi sem postal pravi hipohonder in prijatelji so se že navadili, da se ne dobimo, kadar so bolni. To spoštujejo, ker razumejo tveganje. Tako daleč smo že, da mi Coto, s katerim se ponavadi vozim na koncerte, kadar je prehlajen, sam reče, da bo šel s svojim avtom. (Načrtovani čas za intervju se je že zdavnaj iztekel, na kar opozori tako Janova piarovka kot kolegica novinarka.)



Še zadnje vprašanje. Dr. Andrej Perko pravi, da se vsi samski nimamo možnosti vsak dan uzreti v zrcalu, ki nam ga pokaže partner, in zato nimamo pravih možnosti za popravljanje svojih napak ter postanemo pravi čudaki, ko se zatekamo v svoj svet.

(Nasmeh.) Strinjam se, kaj naj rečem? (Coto se ne opredeli za ali proti, ker pravi, da je odvisno od vsakega primera posebej.) Dejstvo je, da se v samskosti prej ali slej začneš počutiti prav udobno, navadiš se, razvajen si, vse manj si se pripravljen prilagajati. Z leti se tvoj tolerančni prag zvišuje in vse teže prebavljaš neumnosti, sploh če ti ni treba. Poznate psihologa Jordana Petersona (kanadskega kliničnega psihologa in profesorja, op. a.)? Podpišem se pod vse, kar reče. On prodaja zdravo kmečko pamet. To mi je blizu. Še naprej denimo mislim, verjamem in bom trdil, da moški zgradi hišo, ženska pa naredi dom, in če sem zato v očeh koga šovinist, mi je prav vseeno!

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE