»Po prvem šoku sem kmalu spoznala, da je rak posledica tega, da je bilo že vsega zadosti. Bil je opomnik, da se moram umiriti, spustiti zamere, zaživeti pod drugimi in drugačnimi pogoji. Nič več ni težko, ko smo pripravljeni sprejeti nove okoliščine in graditi življenje; včasih tudi od začetka, z novimi cilji. Najteže je sprejeti, kadar se kakšna pravljica konča, ko se pričakovanja podrejo. Zdaj vem, da sem le zdrava in mi lahko uspe, kar koli si zadam. Če ne, pa je še toliko drugih poti. Samo da je zdravje.« 

Žal so zaradi ali prevelikih stroškov ali preveč bolnikov tudi pri raku dojk ukinili dodatek za telesno okvaro. Prav tako so zneski delne upokojitve tako majhni, da ne omogočajo kakovostnega življenja. Bolj životarjenje. Sploh pri mlajših ženskah, saj je višina zneska vezana na delovno dobo. 

Čeprav je imela diplomo univerzitetnega diplomiranega inženirja elektrotehnike, je bila ob diagnozi brezposelna. »Izobrazba je bila zelo dobra, a nisem imela izkušenj. Bolne pa me ni nihče želel zaposliti. Za preživetje sem imela dovolj, vendar bolj po srečnem naključju, saj sem se pri dvajsetih življenjsko zavarovala in s tem naredila uslugo prijateljici, ki je sklepala zavarovanja v okviru študentskega dela. Takrat seveda nisem slutila, kako dobro odločitev sem sprejela, saj je bil vanj vključen tudi primer za težke bolezni. Če zavarovanja ne bi imela, ne bi imela za preživetje oziroma bi bila na plečih države. Ne predstavljam si, kako zelo težko bi bilo. Gre za problematiko, ki se je v Sloveniji še nismo dotaknili. Žal je tako, ko gre za manjšino.« 

Darja Molan je diplomirala, ko je imela hči Ela dva meseca. Predvidevala je, da bo po porodniškem dopustu našla službo in začela delati. To se je zaradi bolezni in aktivnega zdravljenja – imela je osem kemoterapij in štiri operacije – podaljšalo za leto in pol. Po zadnji operaciji se je namenila o procesu zdravljenja in okrevanja izdati knjigo. Odprla je samozaložbo in čez pol leta izdala knjigo Vem, da zmoreš, Darja. »Zares sem začela delati leto in pol po diagnozi, ko sem odprla s. p., leta 2016, torej tri leta po diagnozi, pa sem se zaposlila v gospodarstvu, saj sem želela pridobiti več izkušenj iz svoje stroke. Bila sem več kot pripravljena za delo in sem komaj čakala, da začnem.« 

Preberite še: Izpoved Slovenca, ki je zaradi poškodbe pri delu na bolniški ostal deset let

Preden je Darja Molan odprla s. p., je bila tudi na invalidski komisiji. »Pridobila sem 60 odstotkov telesne okvare in tretjo kategorijo invalidnosti. Predlagali so štiriurni delovni čas, a sem ga zavrnila. Takrat sem bila namreč polna elana in eden od mojih dolgoročnih ciljev je bil zaposliti se v gospodarstvu, delati v svoji stroki. Zato si nisem želela zmanjšati možnosti pridobitve zaposlitve z delno upokojitvijo.« 

Zdaj dela polni delovni čas. »Moram priznati, da je včasih naporno, posebej ker je hči še mlajša in sem vezana na vožnjo do šole in potem naprej do 30 minut oddaljene službe in nazaj. Velikokrat lovim minute. Sicer pa podpiram delno upokojitev bolnic po raku. Rak še vedno velja za kronično bolezen in največkrat zbolijo ženske, ki imajo že kar nekaj let delovne dobe. Več kot zaslužijo si, da si končno malce odpočijejo. Hvala bogu imamo to možnost in izbiro. Žal pa so zaradi ali prevelikih stroškov ali preveč bolnikov tudi pri raku dojk ukinili dodatek za telesno okvaro. Prav tako so zneski delne upokojitve tako majhni, da ne omogočajo kakovostnega življenja. Bolj životarjenje. Sploh pri mlajših ženskah, saj je višina zneska vezana na delovno dobo. Če pa me vprašate konkretno, kaj bi delna upokojitev pomenila za vsako bolnico po raku, je moj odgovor, da vsekakor večjo kakovost življenja, saj bi si končno lahko vzele tudi kakšno uro na dan zase.«