Dovolite jim, da zadihajo

Vaši družinski odnosi so kar globoko zabredli v nesoglasja in napetosti, bi lahko povzeli. Verjamem, da vam je zelo težko zaradi tega. Toliko bolj, ker ste v letih, ko ljudje ne razmišljajo več toliko, kaj bodo še ustvarili in kako si bodo preuredili življenje, ampak se raje ozirajo na prehojeno pot in se pripravljajo na umirjeno tretje življenjsko obdobje. Glede na to, da, sodeč po vašem opisu, ostajate izolirani znotraj svoje družine, je to skrb vzbujajoče. Ljudje smo družabna bitja in brez kakovostnih odnosov s soljudmi, zlasti družinskimi člani, s katerimi nas vežejo posebne vezi, težko živimo zadovoljno življenje. 

Zakaj so se vaši najbližji sorodniki obrnili proti vam oziroma odvrnili od vas? Odgovora na to vprašanje v tem kratkem prispevku ne bova iskala. Za to nimam dovolj informacij. Za vas pa je pomembno, da bi ga našli, zato vam svetujem, da si poiščete strokovnjaka za družinske odnose in se z njim pogovorite. On vam bo lahko predstavil vašo družinsko dinamiko iz drugačnega zornega kota in vam s tem omogočil, da boste bolje razumeli, zakaj so vaši odnosi pristali tu, kjer so. Ste pripravljeni prevzeti svoj delež odgovornosti za nastali položaj? 

Popolnoma vam verjamem, da ste dali vse od sebe, da bi spravili hčeri do čim boljšega kruha. Nedvomno ste se zelo potrudili, da bi pomagali materi. Toda včasih v vnemi, da bi storili tisto, kar se nam zdi najbolje, spregledamo namige, ki nam jih sporoča okolica. Tako smo zaverovani v svojo zamisel in svoj prav, da njena sporočila preslišimo. Mislimo, da najbolje vemo, kaj je dobro za partnerja, otroke, starše. Njihove ideje so morda dobre, ampak prepričani smo, da so naše boljše. Pri tem smo neomajni in damo vse od sebe, da izpeljemo tisto, za kar mislimo, »da je zanje najboljše«. Se vam to zdi znano? 

Poskusimo se zdaj postaviti v nasprotni položaj. Nekdo drug prevzame nadzor nad našim življenjem. Ničesar ali skoraj ničesar ne moremo napraviti samovoljno. Naša zamisel je preglasovana in nimamo je možnosti realizirati. Brez moči smo, ker nam svojo odločitev vsili nedvomna avtoriteta, ki se ji moramo ukloniti, morda tudi zato, ker smo od nje eksistencialno odvisni. Ena največjih človekovih stisk je, da nima občutka, da (vsaj delno) upravlja svoje življenje. Poleg tega, da človek v takšnem položaju po naravni poti išče izhod iz njega, hkrati zaradi prisilne nedejavnosti izgublja možnost, da bi razvil svoje potenciale in strategije uveljavljanja v svetu. Če domneva, da se je to zgodilo vašima hčerama, drži, potem lahko razumeva, zakaj sta se obrnili stran od vas. Ker starejša v otroštvu očitno ni imela dovolj priložnosti za razvoj samouveljavitvenih veščin, je zdaj manj uspešna. 

Kaj lahko še storite? Za začetek prevrednotite svoje preteklo ravnanje. Poiščite si nekoga, ki vam bo pri tem pomagal –nekoga, ki vas bo brezpogojno sprejemal, vam prisluhnil in vam brez obtoževanja, spoštljivo in iskreno sporočal svoje mnenje. Takšnega človeka je težko najti, zato sem vam svetoval, da si poiščete strokovnjaka. 

Svojo ljubezen do najbližjih svojcev preoblikujte v brezpogojno in nesebično. Ne trudite se za vsako ceno uveljavljati svojega prav. Za začetek je najbolje, da opustite sploh vsak nasvet (ker bo razumljen kot ukaz). Namesto tega se raje iskreno zanimajte za druge in ukrotite silno notranjo potrebo, da bi sporočali tisto, kar se vam tako jasno prikazuje pred očmi kot edina prava stvar. Dovolite jim, da zadihajo. Tako vam bodo verjeli, da z novim odnosom mislite resno, razložite jim, da ste spoznali, da ste bili v preteklosti morda preveč vsiljivi (do tega spoznanja morate seveda najprej priti; najlaže ob pomoči strokovnjaka). Povejte jim, da ste bili prepričani, da je bilo tako za njih najboljše. Priznajte, da se niste zavedali, da ne ravnate prav, a da si niste znali pomagati. Razložite jim, da ste tako izkazovali svojo materinsko ljubezen in da drugače preprosto niste znali. Ne pričakujte pa takojšnjih učinkov. Zamere so globoke in utrjene in potreben bo čas, da bodo popustile. Prepričan sem, da vam lahko uspe. Srečno!