Iščite poti do srečnejšega življenja

Otroštvo je obdobje, ki pusti v vsakem od nas neizbrisen pečat. Na naš občutek sreče, zadovoljstva in pozitiven odnos do življenja vplivajo različni dejavniki, med katerimi je odločilen odnos naših staršev: koliko so nas imeli radi – bolje rečeno, koliko so nam znali pokazati, da nas imajo radi –, koliko so nam znali dati vedeti, da smo dobri in zaželeni takšni, kot smo, in koliko so nam dali prostora in spodbude, da smo lahko razvijali svoje potenciale.

Vaši starši svoje vloge očitno niso opravili zadovoljivo. Mama, prva in najpomembnejša oseba, vas ni (dovolj) sprejemala. V njenih očeh ste bili verjetno nebodigatreba, ponesrečen poskus, nekdo, ki jo ves čas opozarja na njene lastne napake in pomanjkljivosti. Da bi se izognila morebitnim neuspehom, je očitno izvajala popoln nadzor in se posledično v vsem odločala namesto vas. Ničesar niste smeli narediti sami. Tako vam ni bilo omogočeno, da bi razvili občutek, kaj zmorete in koliko. Ni čudno, da se danes počutite nesamozavestne in se težko postavite zase. Mamina vsiljivost je verjetno pripomogla tudi k nastanku anoreksije. Neizpolnjeno potrebo po nadzoru nad lastnim življenjem ste lahko uresničili le z nadzorovanjem vnosa hrane v svoje telo. Tako ste se uprli pretirani kontroli, ki jo je nad vami izvajala vaša mama. Z zavračanjem hrane ste simbolično zavrnili njen nadzor.

Omenili ste bojazen, denimo pred neuspehom. Kako naj bi razvili tisti zdravi občutek za preizkušanje in raziskovanje okolice, če je bil vsak vaš otroški poskus pod budnim očesom mame in niste ničesar smeli storiti sami? Sčasoma se je v vas razvil dvom o upravičenosti vsakega takega poskusa, kar neizbežno vodi v pasivnost. To odrekanje pa najbrž vodi tudi k vašim vsiljujočim se mislim o preteči bolezni. Nezmožnost samouveljavljanja namreč ustvarja psihične napetosti, ki se sproščajo skozi telo, obenem pa kliče po odvisnosti, na primer takšni, v kakršni ste bili vi od mame.

Kaj lahko v tem položaju storite? Slišali ste za pregovor, da je vsak svoje sreče kovač. Sami smo odgovorni za svoje življenje, zato vas pozivam k aktivnosti. Vera v Boga naj vam bo v oporo, a zavedajte se, da vdanost v usodo ni tisto, kar svetopisemski Bog pričakuje od vas. Prevzemite polno odgovornost za svoje počutje. Iščite poti do srečnejšega življenja. Udeležite se kakšne delavnice za dvigovanje samozavesti ali preberite knjigo iz te tematike.

Nič niste omenili, ali živite sami ali v kakšni zvezi. Partnerstvo je namreč bistveno za naše počutje, srečo in zadovoljstvo. Čeprav iz vaše pripovedi ne morem sklepati o partnerski zvezi, bi rad poudaril, da razumevajoč partner ali partnerica lahko pomembno zmanjša težo otroških primanjkljajev.

Ne nazadnje pa vam svetujem pogovor s strokovnjakom psihoterapevtom, s pomočjo katerega boste ozavestili vzroke psihičnih stisk in v terapevtskem odnosu razvili ustreznejše čustvene odzive na svoje bojazni. Priporočam vam tudi, da za lajšanje vsakodnevnih duševnih stisk pokličete na brezplačno telefonsko številko za klic v duševni stiski 116 123. Na njej so vam na razpolago usposobljeni svetovalci štiriindvajset ur na dan vse dni v letu.