Pekoč spomin mi jo prikliče vedno, kadar se peljem po ulici, kjer stoji stavba, v kateri so v varstvu otroci s posebnimi potrebami. In zaradi katere so nekateri stanovalci bloka v neposredni bližini v času postopka izdaje gradbenega in uporabnega dovoljenja izrekli in napisali veliko težkih besed. 

Med normalnim in drugačnim je zelo tanka meja in se lahko čez noč vsak od nas znajde na drugi strani. Med drugačnimi. In kako bomo reagirali takrat? Komu bomo tedaj pošiljali protestna pisma in zahteve o nestrinjanju? Komu neki?! Samim sebi. 

Pričelo se je z dopisi in telefonskimi klici oseb, ki so nasprotovale takšni dejavnosti. Svoje nasprotovanje so utemeljevali s trditvami, da tovrstna dejavnost ne sodi v njihovo bivalno okolje, da imajo že sami premalo zunanjih in funkcionalnih površin, da bo z dejavnostjo poslabšan prometni režim … in še kaj, kar bi vsekakor močno poslabšalo njihove bivalne razmere. Poslabšalo!? S čim? S pogledom skozi okno – na objekt, v katerem bodo v varstvu otroci, katerih starši jih zjutraj pripeljejo in po koncu delovnega dne odpeljejo nazaj v njihove domove. Je to res lahko nekaj tako motečega, nesprejemljivega …, ker gre za otroke, ki so drugačni … 


Po pregledu projektne dokumentacije in proučitvi navedenih pripomb je bila sprejeta odločitev, da te niso utemeljene niti dokazane, da je projekt izdelan v skladu s predpisi in da ni ovir za izdajo potrebnih upravnih dovoljenj. Sestanek smo zaključili z grenkim priokusom nečesa, kar smo vsak zase čutili, in še danes slišim besede kolegice, ko je rekla: »Jaz jim želim samo to, da nikomur izmed njih ne bi bilo treba nikdar gledati koga od svojih!« Še na dan tehničnega pregleda je zjutraj po faksu prispelo sporočilo, da vztrajajo pri svojih trditvah, zato naj si ne drznemo priti na ogled.

Ko smo ob določeni uri skupaj s člani komisije prispeli na kraj ogleda, pripravljeni na zaplet in morebitne težave, pa smo bili nemalo presenečeni. Nikjer nikogar! Vse je bilo mirno in ničesar posebnega ni bilo opaziti. Nihče nas ni pričakal, ne pred objektom ne pred stanovanjskim blokom. Ko sem dvignila pogled proti oknom, je bilo za njimi opaziti poglede stanovalcev, a to je bilo vse. Skoraj nisem mogla verjeti, da je res. Ves čas trajanja postopka in tudi ko smo se po dveh urah odpeljali, se ni zgodilo nič. Tudi nobeno pismo ni več prispelo na naš naslov. Je prevladal razum ali je bil mogoče sram tisti, ki jim je preprečil, da bi uresničili svoj namen, sem se spraševala in še danes se. Se je v njihovih srcih nekaj premaknilo in jih omehčalo? Sta prevladala človečnost in občutek za sočloveka? Verjela sem, da se je zgodilo prav to. Saj je vendar med normalnim in drugačnim zelo tanka meja in se lahko čez noč vsak od nas znajde na drugi strani. Med drugačnimi. In kako bomo reagirali takrat? Komu bomo tedaj pošiljali protestna pisma in zahteve o nestrinjanju? Komu neki?! Samim sebi.