Izogibajte se dražljajem, ki bi lahko sprožili panični strah

Vaš opis jedrnato in natančno opisuje ključne značilnosti tesnobe in strahu, čustev, ki ju je dobro razlikovati in s tem bolje razumeti, če ju hočemo bolje izkoristiti in obvladovati v svoje dobro. Najprej naj poudarim njuno pozitivno funkcijo, saj je lahko največja napaka, da bi ju razumeli zgolj kot patologijo in se ju poskušali popolnoma znebiti. Obe čustvi sta dragoceni, saj sta med evolucijo povečali naše možnosti prilagajanja nevarnim okoliščinam in s tem preživetja. Če je strah alarmni odziv na neposredno nevarnost tu in zdaj (na primer med pohodom v hribih nenadoma zagledamo pred sabo kačo), ki omogoča hitro in intenzivno telesno-vedenjsko mobilizacijo za samozaščito (denimo beg, boj ali zamrznitev), je doživljanje tesnobe vezano na grozeče predstave o prihodnosti, kjer ni povsem jasno, česa naj bi se bali in/ali kako verjetna je uresničitev nevarnosti, kar vključuje tudi negotovost, ali se ji bomo lahko izognili, zbežali, umaknili. Zato se pri tesnobi veliko bolj kot pri strahu pojavi težnja po pridobivanju dodatnih informacij in s tem po zmanjševanju negotovosti oziroma povečanju naših možnosti, da se bomo nevarnosti lahko izognili, ji ubežali. Tesnoben posameznik teži k temu, da bi pridobil jasnejšo sliko o potencialni nevarnosti, ki mu preti, saj bo tako lažje izbral ustrezno delovanje tu in zdaj ter si ustvaril pomirjajočo predstavo o varnem življenju v prihodnosti. Tesnoba je torej dragocena, saj lahko predvidevamo različne scenarije ogroženosti zaradi koronavirusa ter že tu in zdaj zmanjšujemo potencialno ogroženost v prihodnosti (na primer izogibanje neposrednim stikom v javnosti, umivanje rok). Človek, ki poskuša popolnoma utišati lastno tesnobo, je zato lahko nevaren sebi in drugim.

Zdaj pa poglejva še negativno plat obeh čustev. Strah se lahko nenadoma, v milisekundah, kot vzmet sproži tako močno, da čustveno ugrabi racionalni del možganov. V paničnem strahu zato brez razmisleka lahko storimo dejanja, ki ogrozijo nas in druge, namesto da bi nas zaščitila. V zdravstveni ustanovi, v kateri ljudje v gneči čakajo na pregled, lahko pride do nenadnega preklopa pri posamezniku, tako da postane nasilen (reakcija beg boj), kar lahko sproži požar paničnega ravnanja tudi pri drugih. Tako postane čakalnica zdravstvene ustanove, kjer iščemo pomoč, nenadoma najnevarnejši kraj.

Pri tesnobi se lahko obrne v negativno, ko težnja po obvladovanju dejavnikov, ki jo vzbujajo, postane tako močna, da ji človek pripiše napačne vzroke. Aktivira se obrambni mehanizem konkretizacije, ki tesnobo pretvori v fobijo. Tako se lahko nenadoma zalotimo, da si že petič v eni uri brez potrebe umivamo roke, razkužujemo kljuke in druge predmete, ali kako nas močna notranja prisila goni v nerazumno izogibanje dotikom, ki dejansko niso nevarni, in tako naprej. Če se to zgodi sem in tja, še ni problem, če pa traja ure in ure vsak dan, je zelo obremenjujoče za fobičnega in njegovo okolico.

Za samopomoč pred negativnimi platmi obeh čustev je pomembno, da se izogibamo okoliščinam in dražljajem, ki bi lahko sprožili panični strah (na primer kaotični gneči ali nezaščitenemu stiku z okuženim), pri tesnobi pa je pomembno, da se zavedamo dejstva, da lahko tisto, kar jo hrani, odkrijemo le deloma, večji del pa ostaja v nezavednem, neprepoznan, skrit racionalnemu dojemanju. Sprožilci tesnobe so lahko »široki« (situacijski, kontekstualni) ali »ozki«. Primer ozkega sprožilca je tesnoba, ali bo v trgovinah dovolj hrane, širokega pa razne teorije (od tistih o zaroti do tistih o neoliberalizmu in totalitarnih prizadevanjih skrajno desničarskih gibanj), ki podžigajo naše nezaupanje v institucije (politične, zdravstvene...) in širši družbeni kontekst. (To ne pomeni, da so te teorije iz trte izvite, vendar kritične razmere, v katerih smo trenutno zaradi korone, niso najbolj primeren trenutek za razmišljanje o njih. Tisti, ki si zanje niso vzeli dovolj časa pred korono, so žal nekaj pomembnega zamudili, tisti, ki pa smo o tem že veliko razmišljali, lahko morda nekaj dni, tednov počakamo.) Tako se lahko zapletemo v pretirano analiziranje tesnobe, tako imenovano hiperrefleksijo, ki nas nikoli ne more pripeljati do popolnega uvida v njene korenine, ampak anksioznost samo še povečuje.

Boljši je zato pristop »let it be«, ko se ustavimo, se za pol ure umaknemo v samoto, obrnemo pozornost na tok našega doživljanja in dopustimo, da samo teče, kot pač teče. Ne poskušamo več nečesa izvzeti, odvzeti ali dodati, določenim predstavam ali mislim dati več pozornosti kot drugim, ne poskušamo presojati, kaj bi bilo bolje ali slabše, bolj ali manj varno, zdravo in tako naprej. Lahko si pomagamo z vračanjem pozornosti na dih, ki teče sam od sebe, uravnavan z globoko modrostjo našega telesa, ki natančno upošteva potrebno raven kisika v krvi, vdih za izdihom … Morda se nam takrat razkrije, da smo zabredli v »tesnobo vsega«, v preobilico zunanjih dražljajev, ki jih ne moremo več obvladovati. In da nas prav nepresojajoči, »let it be« stik s tesnobo lahko približa tistemu kotičku naše duše, kjer nežno, tišje od bitja našega srca, utripa naša ranljiva in krhka bit, tja, kjer je tudi izvor našega sočutja in ljubeče prisotnosti.