Stala sem na stopnišču pred blokom in opazovala otroke, ki so se veselo podili za žogo. Stopila je iz avta in pristopila k meni. Veselo se je nasmejala in pomolila roko v pozdrav.

»Jaz sem Tina. Kmalu se bom preselila v ta blok. Upam, da bova postali prijateljici,« se je glasno zasmejala in me objela.

Kaj takega od neznanke res nisem pričakovala. Da me objema, se mi smeje, čeprav me ne pozna. Niti ne ve, ali sem iz tega bloka, ne ve tudi, kako mi je ime. 

Bil je soparen nedeljski popoldan, ko je tišino preglasil telefon. Vstala sem z ležalnika in ga dvignila. Klicala je Tina. V glasu sem začutila, da je z njo nekaj hudo narobe ali da se ji je nekaj zgodilo. 

Tina je trenutek dobro predvidela. Prav malo časa sva potrebovali, da sva se dobro spoznali in postali najboljši prijateljici. Bila je veseljakinja, v pravem pomenu besede. Če si prišel v njeno družbo, še tako slabe volje, si ob njenih šalah od smeha pokal. Kmalu so jo sprejeli tudi drugi stanovalci in okrog nje se je vedno zbiralo veliko ljudi. Kako tudi ne, ko pa je bila vedno dobre volje in pripravljena povedati šalo, ki je vse spravila do smeha. 


Nihče pa ni vedel, da je Tina samo na zunaj vesela gospa. Doma je preživljala težke trenutke. Mož jo je na vsakem koraku maltretiral. Včasih je priletela tudi kaka krepka okrog ušes. O tem je vedno molčala. Krive so bile stopnice, po katerih je padla, vrata, v katera se je zaletela, in njena nerodnost. Veliko je k temu pripomogla tudi moževa ljubosumnost. Ni ji dovolil, da bi se z ljudmi pogovarjala. Na srečo je bil veliko na poti, da je bila dosti sama. Takrat je izkoristila svobodo in dala duška svoji duši, ki je tako zelo hrepenela po druženju z ljudmi.

Tekli so dnevi, meseci. Mož, ki je dobro zaslužil, je kupil hišo in odselila sta se iz našega bloka. Tudi midva z možem sva začela graditi hišo. Naključje je hotelo, da sva si dom zgradila le eno ulico višje od njene hiše.

Spet sva bili skupaj. Toda Tina ni bila več tako vesela kot prej. Mož je postajal vedno bolj grob. Zahteval je od nje nemogoče, zato je razmišljala, da ga zapusti in odide k bratu v Nemčijo. Toda ni ji bilo treba oditi. Mož je iznenada umrl in ostala je sama v ogromni hiši. Začela jo je opremljati po svojem okusu. Pri tem v preteklosti ni imela nobene besede.

Bil je soparen nedeljski popoldan, ko je tišino preglasil telefon. Vstala sem z ležalnika in ga dvignila. Klicala je Tina. V glasu sem začutila, da je z njo nekaj hudo narobe ali da se ji je nekaj zgodilo. 


»Milka, prosim te, pridi! Takoj. Ne vem, kaj je narobe. Rada bi skuhala kavo, pa ne morem. Pridi! Štedilnik se noče prižgati.«

Saj sem jo želela obiskati malo pozneje, ko bi vročina popustila. Zdaj bom šla pač malo prej.

Štedilnik, mi je šinilo v glavo. Zadnjič je iskala skodelice za kavo. Nekaj dni prej je po predalih brskala za izvidi od zdravnika, celo zdravila je zamenjala.

»Tina, draga moja prijateljica, prosim, ne pozabljaj! Kako naj ti pomagam? Ne, saj ni mogoče, da bi tebi zmanjkalo besed, da bi te doletela usoda pozabe … Ne pozabi me! Nihče te ne more nadomestiti. Le kako naj ti pomagam?«

Na pragu hišnih vrat me je pričakala. Bila je preplašena in neurejena, kar nikoli ni bila njena navada. S strahom v očeh me je prijela za roke in skoraj stekli sva v kuhinjo. Na mizi je iz majhnih skodelic veselo dišala kuhana kava.

»Tina, saj si skuhala kavo. Štedilnik se je prižgal,« sem ji rekla in jo objela.

»Milka, povej mi, kaj se mi dogaja. Vse pomešam zadnje čase, pozabljam …« se je z žalostnim pogledom zazrla vame. »Se me loteva demenca?« 


»Tina, zdaj smo že v letih in vsi kaj pozabljamo. Če si v dvomih, pojdi k zdravniku in se prepričaj. Jaz uboga reva ti ne znam odgovoriti na vprašanje. Rekla bi, da si utrujena, da ti manjkajo vitamini …«

»Mogoče sem pa res preutrujena. Šla bom k svoji zdravnici, da mi pove, kaj je narobe z mano. Naj ugotovi, ali sem na pragu pozabe.«

Popili sva kavo in klepetali o tem in onem, vse tja do trde teme. Tina je spet bila »stara« Tina in meni se je odvalil kamen od srca.

Tekli so dnevi. Popustila je vročina. Skoraj vsak dan sem za trenutek obiskala prijateljico, ki pa je iz dneva v dan postajala manj prepoznavna. Nekega dne, ko sem jo obiskala, je k njej prišel brat iz Nemčije. Tina je kot izgubljena sedela na stolu. Pogledala je brata, pogledala mene, a ni rekla niti besede.

»Tinča,« tako jo je klical, »odhaja v dom. Vse je že urejeno. Tam jo boste lahko obiskovali. Kajne, sestrica, tam ne boš sama.«

Morala sem se posloviti. S Tino sva se objeli, solz nisem mogla skriti, zato sem se naglo obrnila in skoraj stekla proti domu.

Doma sem sedla k računalniku in zapisala:

Če ugasne luč spomina 

Če mi nekoč ugasne luč spomina,

če ne bom več poznala hčerke in sina,

me skrivaj ne pomilujte

in se ne smejte zmedenim besedam.

Če bo moj korak negotov

in ne bom več obvladala svojih nog,

me stisnite tesno pod roko

in odvedite na klopco pod lopo.

Pripovedujte mi zgodbe o dobrih ljudeh,

o svetu brez vojne in smehu otrok.

Zvok vaših besed me bo božal

in umiril mojo luč nespomina.

Tina se me še spominja.