Vprašajte strokovnjaka

Izpoved bralke: Mama nam je zapustila skoraj milijon evrov

Prosim vas za nasvet v zapuščinski zadevi. Nedavno je umrla moja mama, ki je bila vse življenje zelo podjetna in tudi varčna. Zapustila je kar precej premoženja, ki ga je z oporoko enakopravno razdelila med štiri otroke (trije bratje in jaz). Vsega skupaj je za skoraj milijon evrov. Kot je to žal tipično, so na zapuščinski obravnavi bratje pokazali svoj pravi (pohlepni) obraz, posebno najstarejši, ki je zahteval razveljavitev oporoke, češ da je ponarejena, saj naj bi mama mnogo več namenila njemu. Naj omenim, da je že tako zelo premožen, saj ima v lasti dve veliki nepremičnini, poslovni prostor, prestižnega mercedesa in tudi precej prihrankov. Res je, da je večinoma skrbel za posle v zvezi z mamino dejavnostjo, po drugi strani pa smo jaz in druga dva brata bolj skrbeli za mamo. Zanima me, kaj si mislite o takem pohlepu. To je zame povsem nov svet. Resno razmišljam, da bi se vsemu skupaj odpovedala in zahtevala le nujni delež. Kaj pravite?

Bralka

Trik vulgarnega kapitalizma

O psihopatologiji pohlepa je bilo napisanega že veliko in marsikateri razumnik, s katerim sem se o tem pogovarjal, se je strinjal, da bi ga morala uradna medicina kot patološko stanje že zdavnaj uvrstiti med klasične duševne motnje oziroma celo med duševne bolezni. Če namreč med patološka ravnanja uvršča cel niz pretiravanj, denimo različne obsesije ali manije pa alkoholizem, odvisnost od drog, prenajedanje ipd., ne vidim razloga, zakaj ne bi med take spadal tudi pohlep. Pravzaprav še toliko bolj, saj pohlepni ljudje ne povzročajo škode le svoji okolici, ampak tudi družbi kot celoti.

Bistvo problema pa vendar ni v uradni medicini, ampak v splošno sprejeti politični normi, ki ne glede na vse ekscese podivjanega kapitalizma še vedno tako ali drugače tolerira bolezensko kopičenje denarja. Nedavna izjava ministra za finance, v kateri je v zvezi z astronomskimi profesorskimi zaslužki zažugal Slovencem, naj se ne gredo več socializma, je namreč povsem zgrešila bistvo stvari. Tu namreč ne gre za nikakršno socialistično nostalgijo, še manj za težnjo po egalitarizmu (vsaj jaz je tako ne razumem), ampak za upravičen klic javnosti po spoštovanju temeljnih načel pravne države (pravica vedeti, kako se porablja javni denar, ki ga prejemajo fakultete). Nič drugega kot to. Vse drugo je zamegljevanje bistva. Če bi profesorji denimo toliko zaslužili kot zasebniki, pa bi koga to zmotilo, potem bi res lahko govorili o »egalitarni fovšiji«. Trik vulgarnega kapitalizma, ki se je v zadnjih dvajsetih letih prefrigano vtihotapil v skoraj vse pore slovenske družbe, je v tem, da je široke množice povprečnežev prepričal, da je najpomembnejša družbena vrednota, h kateri se splača stremeti in zanjo zapraviti življenje, zgolj in samo materialno bogatenje, ne glede na ogromne žrtve, ki ga prinaša zdravju družbe kot celote (načeti medčloveški in družinski odnosi, nezaupljivost, duhovno propadanje, čedalje večja specializacija in posledično padanje intelektualnih sposobnosti, alkoholizem, odvisnost od opojnih substanc ipd.), da o neumnem potrošništvu, brezglavem zapravljanju in pretiranem kreditiranju niti ne govorim.

Osebno sicer mislim, da se kot družba bistveno preveč ukvarjamo s tajkuni in pohlepneži, saj si nikakor ne zaslužijo pozornosti, ki so je deležni. Pri tej skupini gre namreč za vase zagledane dolgočasneže, ki se po nobenem merilu ne morejo primerjati z odličnimi znanstveniki, umetniki, humanitarnimi delavci ali podjetniki, ki odgovorno vodijo svoja podjetja.

Po Maslowu imajo človekove potrebe več stopenj. Prva in najprimitivnejša je fiziološka – želja po preživetju, tj po materialnih dobrinah. Ko človek to stopnjo preseže, se pojavi želja po varnosti, socialnih stikih in tako naprej, vse do samouresničitve, ki je univerzalno priznani vrhunec človekovega razvoja. Večina tajkunov (vsa čast izjemam, kot sta denimo Bill Gates ali George Soros) se v življenju vrti le okrog začetne, »osnovnošolske« stopnje, ki je nikakor ne morejo preseči in napredovati v srednjo šolo.

Kot opice, ki si v usta tlačijo več banan, kot jih sploh lahko pojejo.

No, mislim, da sem precej jasno opisal, kaj si mislim o tovrstnem pohlepu. Pravno gledano bi brat sicer težko dokazal, da gre za ponarejeno oporoko, in mislim, da je to le njegov ceneni pravni manever, tako da mu s tem zahtevkom skoraj zanesljivo ne bi uspelo. Sicer pa, če ne živite ravno v pomanjkanju, vam svetujem, da vztrajate le pri nujnem deležu in ubogemu sorodniku prepustite še tistih nekaj dodatnih banan, na katere tako požrtvovalno čaka. Privoščite mu jih, saj drugega tako ali tako nima.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE