Ne sodite prehitro, osebni svet takšnih žena je neznanka

Težko je odgovoriti na vaše vprašanje, kakšna je ženska, ki vztraja v odnosu s partnerjem, ki jo vara. Enoznačnega odgovora ni. Vsak človek in tudi ženske, ki živijo s partnerjem, ki vara, imajo svojo zgodbo, svojo zgodovino. Vsi nosimo svojo zgodbo od otroštva naprej in smo z njo delno definirani. To pa ne pomeni, da nismo svobodni in da nimamo nobenega vpliva na svoje odločitve in vedenje.

Res je, da navadno ženske »prenašajo« varanje partnerja zaradi globoke osebne ranjenosti oziroma ponotranjenih sporočil, ki so se skladiščili od zgodnjega otroštva naprej: kot dekle moram več potrpeti, takšna je usoda žensk, moškim je pač več dovoljeno in podobno. Tako opremljena dekleta, ko odrastejo, seveda nimajo prave moči, da bi zmogle postaviti meje oziroma bi se bile sposobne vprašati, kateri so pogoji, pod katerimi so pripravljene z nekom živeti. Dostojanstvene ženske, ki imajo zdrave psihološke osebne meje, si kaj takega ne dovolijo.

Ženske, ki živijo z varajočim moškim, teh meja ne zmorejo postaviti in so v mnogo primerih, kot piše v svojih knjigah znana psihoterapevtka Sanja Rozman, »odvisne od odnosov«. Če gre pri tem za osebnostno motnjo, potem se tudi pomagati ne da kaj dosti. V nasprotnem pa je terapija nujna, s partnerjem ali brez. S partnerjem je smiselna, če se imata še toliko rada, da sta oba pripravljena vložiti ves trud, da odnos rešita, sicer pa se mora sama toliko okrepiti, da bo lahko partnerja zapustila brez občutkov krivde, da v terapevtskem procesu okrepi omenjene psihološke meje in postane neodvisna oseba.

Mnogokrat pa ne gre zgolj za psihologijo, ampak so dejanske razmere takšne, da partnerjev ne morejo zapustiti denimo zaradi ekonomskih razlogov ali kaj podobnega. Vsaka zgodba je nekaj posebnega, kot smo tudi ljudje vsak zase nekaj posebnega, enkratnega. Ko gledamo od zunaj, se čudimo, zakaj takšne ženske nič ne napravijo, ko pa je kristalno jasno, kaj je treba. Takrat gledamo z našimi očmi in zavedati se moramo, da nam je osebni svet takšnih žena neznanka in prehitro sodimo. Premalo se zavedamo tudi dejstva (ki ga danes agresivne feministke težko sprejmejo), da je vloga ženske kot matere drugačna od vloge moškega, očeta. O tem nas uči tudi vsa razvojna psihologija in ne nazadnje zdrava pamet. Ko zapusti moža, ki vara (ali zaradi katerega drugega razloga), ostane samohranilka in njeno življenje postane v nekem smislu še težje. Vsem samohranilkam se sam vedno priklonim do tal.

Strinjam se z vami, da so moški, ki nas prepričujejo, da je njihovo varanje nekaj povsem normalnega, nezreli. Še več, so ljudje brez moralnega čuta, kaj je prav in kaj ne. S takšnimi ljudmi pa je najbolje, da nimamo opravka. Od njih je treba bežati. In res je, z moške perspektive je vse lažje. Moški gre, si najde drugo žensko (če vara, navadno novo žrtev) in nobeden ga ne bo obsodil. Obratno pa je precej drugače. Obsodba družbe ženske, ki vara svojega moža, je neusmiljena. Pa pustimo sedaj, ali je to pravično ali ne. Tako je!