Izjemno življenje naše prve transspolne odvetnice Ljube Prenner
Ljuba Prenner je bila naša političarka, odvetnica in pisateljica, ki je v časih, ko je bila transseksualnost še precej večji tabu kot danes, pogumno oblekla hlače, kravato in nosila kratke lase ter na glas povedala, da je moški, ujet v ženskem telesu. Znana je bila po svojem humorju in odločnosti, za čimer se je skrivala nežna duša, ki je v življenju utrpela številna razočaranja.
Rodila se je 19. junija 1906 v Fari pri Prevaljah, njeno rojstno ime pa je bilo Amalia Marija Uršula Prenner. Njen oče Jože Prenner je bil izučen mizar in orožnik, mama Marija Čerče pa je bila hči čevljarja iz Slovenskih Goric. Poročila sta se v Mariboru, kasneje pa sta se preselila na Prevalje na Koroškem, kjer sta si ustvarila družino. Ljuba je imela mlajšo sestro Josipino, po mamini strani pa še starejšega polbrata Ivana. V družini so se sporazumevali tako v nemškem kot v slovenskem jeziku.
Moški, ujet v ženskem telesu
Prennerjeva je bila že kot otrok drugačna od sovrstnic, saj se je raje kot z dekleti družila s fanti, velikokrat je branila deklice ter uživala v tem, da je vodila igre. V času šolanja se je samovoljno preimenovala v Ljubo, vendar pa je kljub ženskemu imenu čutila, da je v resnici moški, ki je ujet v ženskem telesu. Dekliška oblačila ji nikoli niso bila blizu. Od gimnazijskih let dalje je nosila kratko postrižene lase, hlače, aktovko, kravato in klobuk.
Leta 1914 se je z družino preselila v Slovenj Gradec in se vpisala na ptujsko gimnazijo. Vmes je šla za nekaj časa živet v Beograd, na koncu pa je maturirala v Ljubljani. Odločila se je za študij prava in ga po nekaj letih tudi uspešno zaključila. Sodno prakso in odvetniško pripravništvo je nato opravila v Slovenj Gradcu, nato pa se je preselila v Ljubljano.
Utrpela številna razočaranja in neuslišane ljubezni
Tisti, ki so jo poznali, so dejali, da je bila po značaju duhovita, odločna, zbujala pa je tudi občutek nepremagljivosti, čeprav je bila v resnici nežna duša, ki je tekom življenja utrpela številna razočaranja in neuslišane ljubezni. Bila je tudi precej pobožna in individualistično naravnana, saj se ni nikoli želela priključiti nobeni politični stranki.
Kljub temu da je odločno ostala zvesta sebi in na glas povedala, da čuti, da ni ne moški ne ženska, ji je bilo zaradi njene transspolnosti v časih, ki so bili transspolnim osebam še manj naklonjeni, velikokrat težko. Ljudje so ji v obraz sicer pogosto izkazovali spoštovanje, medtem ko so jo za hrbtom obrekovali. Nekoč je v nekem pismu napisala: »Imela sem pri zadnjem najinem srečanju le vtis, da vas na meni nekaj moti. Morda moje hlače? Glejte, dragi monsignor, toliko let se poznava in jaz ne bi hotela, da me imate za prismojeno avšo, ki si nekaj domišljuje, kar ne more biti. Iz nič ni nič in če je učinek, je zanj tudi vzrok, kajne? Hlače nosim, da lažje živim, v krilu mi je težko in Bog sam ve, zakaj je tako. Dolgo let si nisem upala biti jaz, zdaj pa sem in končno se nihče več za to ne zmeni.«
Napisala prvo slovensko kriminalko
Pisanje ji je predstavljalo način za izražanje misli in občutkov, zato je postalo literarno ustvarjanje njeno zatočišče in pomemben del njenega življenja. Na tem področju je bila najbolj aktivna v času pred drugo svetovno vojno. Pisala je črtice, drame, komedije, librete, povesti in romane. Njeno delo Neznani storilec je bila hkrati prva slovenska kriminalka, Prennerjeva pa je pri njenem ustvarjanju dosledno upoštevala strukturo romana. Gre za malomeščansko kriminalno povest o dogodkih v majhnem mestu Lipnica. Delo je izšlo leta 1939. To je bilo hkrati tudi leto, ko se je Ljuba včlanila v Društvo slovenskih pisateljev. Nekatera njena literarna dela so še Trojica, Življenje za hrbtom, Veliki mož in Mejniki ali kronika malega sveta.
Ljuba Prenner je leta 1941 zaključila doktorski študij prava in si s tem pridobila doktorski naziv. Kasneje se je kot aktivna članica Komunistične partije Slovenije vključila v Osvobodilno fronto. Kot državna uradnica v ljubljanski upravi in tajna sodelavka OF je v času okupacije reševala zaprte Slovence iz italijanskih zaporov in taborišč. Zaradi kršitve kulturnega molka, težav s povojno oblastjo in lastnega prepričanja ter delovanja so ji kasneje prepovedali opravljati odvetniško delo ter jo izključili iz Društva slovenskih pisateljev. Za nekaj časa so jo poslali tudi v prisilno delo v taborišču. V tistem času je delala na slovenski akademiji znanosti in umetnosti, vendar je zaradi kasnejše aretacije kmalu izgubila službo.
Kot odvetnica redkokdaj izgubila kakšen primer
Odvetniško delo je lahko znova opravljala od leta 1954 dalje in tedaj se je tega poklica lotila še z večjo vnemo in odločnostjo. Slovela je po svoji borbenosti in ostrini. Znano je bilo, da je le redko izgubila kakšen primer. Izražala se je v moški obliki. Tako se je nekoč ob prihodu v novo odvetniško pisarno predstavila rekoč: »Jaz sem dr. Ljuba Prenner, ne moški ne ženska.« Z odvetniško kariero je zaključila leta 1976, ko se je upokojila, hkrati pa je takrat ponovno postala članica Društva slovenskih pisateljev.
Med drugim je prijateljevala tudi s slikarjem Božidarjem Jakcem in pisateljem Vladimirjem Levstikom. Njena dolgoletna partnerka je bila Štefka Vrhnjak, s katero sta se poznali že iz mladih let. Ko je ta leta 1960 nepričakovano umrla, je Ljuba doživela velik šok in občutila globoko žalost. Vendar pa je še istega leta spoznala novo partnerko, Marijo Krenker, vdovo in mamo štirih otrok, s katero se je takoj ujela. Skupaj sta ostali do Ljubine smrti. Umrla je 15. septembra 1977 v Ljubljani za rakom dojk, skladno z njeno željo pa so jo pokopali skupaj s starši na pokopališču v Starem trgu.
