Dokazovanje malomarnosti bo zapleten postopek

Zahvaljujem se vam za postavljeno vprašanje. Lahko rečem, da o odnosu, ki ga opisujete v bolnišnici veliko slišim s strani marsikoga in, čeprav ne želim posploševati, je dejstvo, da je v odnosu med zdravstvenim osebjem in pacienti marsikaj narobe.

Predvsem je popolnoma nedopustno, da svojci pacienta pogosto ne morejo priti v stik z lečečim zdravnikom, še posebej, če je ta pacient hudo bolan. To je namreč moralno popolnoma nedopustno in zavržno, pa tudi protipravno! Pogosto tudi slišim, da zdravstveno osebje paciente, katerih prognoze so slabe, obravnava nezavzeto, pasivno, čeprav bi s strani dobrih in srčnih zdravnikov oziroma zdravstvenega osebja pričakovali, da se takim pacientom še posebej posvetijo, saj so slednji zaradi svojega zdravstvenega stanja že tako ali tako v zelo težki situaciji.

Tako bi ravnal vsak človeški zdravnik – če pa ne izpolnjuje pogoja človečnosti, pa je očitno zgrešil poklic in nima v njem kaj iskati! 

Glede udarca v glavo pokojnega očeta, ki naj bi bil zanj usoden in ki naj bi povzročil, da nadaljnje zdravljenje ni bilo več mogoče, bi bilo treba dokazati odškodninsko odgovornost zdravstvenega osebja, predvsem morebitno malomarnost, ki naj bi privedla do njegovega padca. Gre za pravno precej zapleten postopek, v katerem bi morali dokazati to malomarnost in v katerem bi se zdravstveno osebje verjetno na vse mogoče načine poskusilo razbremeniti svoje odgovornosti.

Kar se tiče zavarovanja, pa je težko karkoli reči, saj bi bilo treba natančno preveriti vsebino same zavarovalne police.