A takrat, tiste prve mesece, leta, se je spopadala z osamljenostjo, nerazumevanjem, krivdo. Njeno življenje in delo kažeta, da se smrti neznansko bojimo, a da nam je lahko laže, če žalujemo v razumevanju.

Odgovor na večni zakaj

»Žalovanje mi je dalo priložnost za osebnostno rast,« spregovori Petra. »Čeprav sem velikokrat prej slišala, da lahko z bolečino rasteš in se učiš, nisem verjela. Tega nisem verjela niti prva leta po Brinini smrti. Takrat ko najbolj boli, je povsem normalno, da se nad bolečino ne moremo dvigniti, da iz nje ne moremo izluščiti življenjskega sporočila.« Pove, da pa vendarle neki dan dobiš odgovor na vprašanje, zakaj se je to zgodilo ravno tebi. A ne, dokler se dodobra ne zazreš v smrt samo. »Me je Brinina smrt preoblikovala,« se vpraša. »Seveda. Ogromno mi je dala. A če bi imela v tem trenutku priložnost izbrati, ali bi raje živela z vsem, kar mi je bilo dano po njeni smrti, ali z njo, zdaj že skoraj odraslo, bi vedno izbrala njo.«

Urška Lunder, zdravnica z Univerzitetne klinike Golnik, ženska, ki je velik kos svojega življenja namenila paliativni oskrbi, trdi, da je žalost tisto osnovno čustvo, ki nam pomaga pri razvoju, nekaj, kar doživimo vsi. »Žalost pomeni, da je nekaj minilo, odšlo, se izgubilo,« začne pripovedovati. »Z žalovanjem pa svojo izgubo predelujemo. Ne gre drugače, kot da jo prebavljamo po svoje, se spominjamo tega, česar v našem življenju ni več.«

»Naši otroci, ki jim ni bilo dano živeti, so nas naučili, da ni nič narobe s tem, če pokažemo čustva. Kajti zaspali smo, ker je bilo pretežko, ker je preveč bolelo. Smrt otroka pa tako močno zabode, pretrese, da preprosto ne moreš več mižati pred življenjem.« - Petra Paver Urek 

Vsi smo spali

Petra je v letih, odkar pomaga žalujočim, dognala, da imajo skupni imenovalec: »Do trenutka, ko smo izgubili otroka,« razloži, »smo bili ljudje, ki smo v življenju spali. Ti naši otroci, ki jim ni bilo dano živeti, so nas naučili, da ni nič narobe s tem, če pokažemo svoja čustva. Kajti zaspali smo, ker je bilo pretežko, ker je preveč bolelo. Smrt otroka pa tako močno zabode, pretrese, da preprosto ne moreš več mižati pred življenjem.« S tem, da nas mnogo v življenju spi, ko bi morali na svet gledati s široko razprtimi očmi, se strinja tudi Urška. »Res je tudi, da nekateri ljudje, ne glede na to, kaj se jim zgodi, nikoli ne zmorejo storiti usodnega koraka naprej in se zakoličijo v trpljenju. Tako pač je. Kot je res tudi, da je veliko ljudi zagledanih v iluzijo enodimenzionalnosti tega našega življenja. Kaj drugega je to kot spanec? Dokler izgub, ki nam pridejo na pot, ne predelamo, si dovolimo zamajati temeljev doslej znanega, dokler ne uvidimo, da so izgube prostor za novo, darilo celo, ostajamo v vlogi žrtve.« Prepričana je, da je pri tem, kako živimo, usodnega pomena, ali se ne glede na to, kaj se nam zgodi, doživljamo cele. »Življenje je več kot le tisti kos, ki ga zmoremo videti na prvi pogled,« razjasni Urška. »Je polno bogastva, širine, smisla, daril. Vse to pa nam uspe doživljati šele, ko si v vetru negotovosti dovolimo razpreti krila.«

Neznansko osamljene mamice

Petra gleda v preteklost polna novih spoznanj. Pomembno je predvsem to, da se v trenutku, ko si dovoliš začutiti, kako neznansko boli, odtajajo tudi vse poprej dolgo zamrznjene bolečine. »Otroci, ki so odšli,« pove Petra, »nam kažejo, kako izražati tisto, kar smo pozabili ali česar nismo smeli pokazati.« Vse to ve danes. A ko je bila bolečina akutna, vseprežemajoča, je na lastni koži začutila, kako težko je drugim sprejeti žalujočega. »Kdor žaluje,« pove Petra, »ima lahko na začetku občutek, kot da je za druge kužen. Ko mi je umrla Brina, se me je veliko nosečnic izogibalo. Mislile so, da jim bodo otroci v trebuščku, če se bodo družile z mano, kar umrli. Žalujoče mame se zato počutimo neznansko osamljene, pozabljene. Vsi se obračajo za tabo, nihče noče nič reči, ker ne vedo, kaj. Težko je. Takrat obstajata dva bregova; prvi je ta, na katerem si ti, breg žalosti, na katerem si ne želiš biti sam, na drugem pa ljudje, ki s tvojo žalostjo ne zdržijo. Razumljivo, saj že otroke učimo, da ne smejo jokati, ne smejo kričati, se jeziti. Ne pomaga niti, če ti bližnji prigovarjajo, naj ne toči solz, naj tako ne trpi, ko pa tako in tako že imaš otroke, ali pa še lahko imaš kakšnega. Najhuje je slišati, da je drugim še huje. Najbolj me je bolelo, ko mi je kdo rekel, naj se raje osredotočim na svoja otroka, zdrava sta! S tem se je moj občutek slabe vesti, krivde samo še poglabljal. Trgalo me je, ko sem jima brala pravljico za lahko noč, potem pa takoj tekla na pokopališče, ker jo potrebuje tudi Brina.«

»Tudi ko imaš občutek, kot da si ves razpadel, ko imaš občutek, da se je ves tvoj znani svet razdrobil na kosce, bodi sočuten s sabo. Bodi sočuten s sabo, ko imaš občutek, da ničesar več ne znaš, da je življenje povsem brez smisla.« - Urška Lunder

Vstopite v bolečo točko

Ljudje v dobri veri, da žalujočemu pomagamo, pogosto storimo veliko napak. »S tem, ko žalujočega dobronamerno opominjamo, da le ni vse tako črno, skušamo preusmerjati pozornost, ne sporočamo nič drugega kot to, da proces, ki ga doživlja žalujoči, ni v redu,« pove Urška. »Resnica je drugje – prav nič drugega ga ne bo pozdravilo kot ravno vstop v točko najhujše bolečine, ki pa potrebuje potrpežljive poslušalce. Nikoli ne bom pozabila napisa v dvigalu doma za upokojencev: Hvala, ker ste že sedmič poslušali mojo isto zgodbo. Domovi so namreč polni ljudi, ki žalujejo. Ne samo za mrtvimi svojci, temveč za življenjem, premlevajo, se spominjajo. A drugače ne gre. Žalujočemu moramo dovoliti, da presnavlja prav to svojo bolečo točko. Če ga spremljamo, ni naša naloga, da preusmerjamo njegovo pozornost, ga prepričujemo, naj se aktivira, gre v svet. Vse to mu samo daje občutek, da je to, kar počne, torej žaluje, nekaj, česar ne bi smel početi.«

Ko je Petra izgubila dojenčico, je hkrati dobila priložnost spoznati, kako se sorojenci odzivajo na bolečino, njeno trpljenje. Eden od njenih otrok je bil takrat star šest let. Danes ve, česar tedaj ni: otrok svojo mater čuti. Ne glede na to, kako močno se trudi, da bi bila vesela, če je v njej bolečina, bo otrok vedel zanjo. In obstal razdvojen. »Moje delo zajema tudi ozaveščanje staršev, da pred otroki svoje žalosti ne smemo skrivati. Če jo, bo v njih razdvojenost zamajala njihov občutek varnosti. Tisti, ki to zmore, naj otroku pove, kaj se dogaja, naj se žalosti ne zapirajo vrata. Naj pove, da bo enkrat tudi pri njih doma vse v redu, da niso ničesar krivi, otroci. Otrok, ki samo čuti, vso bolečino vzame nase.«

Normalno je, da se ob smrti v družini njegova varnost poruši. In ni problem v tem, da svoje žalosti ne smeš kazati, je izgovoriti, ravno narobe; otroke spravlja v stisko, da čutijo bolečino, a je ne vidijo, ker se pretvarjamo, da smo v redu. S tem jim govorimo, da ne smejo pokazati čustev.

Odgovor je le v obračanju vase

Ko skušamo ustvarjati v družini občutek, da ni tako hudo, ko pred sabo in svetom prikrivamo svoja resnična čustva, ko nismo pristni, ne moremo celovito premleti, predelati, razgrniti vsega, kar terja ves naš čas in pozornost. Resda ni besed, ki bi nas, ko je najhuje, lahko pomirile, a vendar lahko pomaga zavedanje, da smo vredni sočutja do samega sebe. »Ta čas, ki ga potrebujemo za obračanje vase,« pove Urška, »je usodnega pomena. Čeprav se na zunaj zdi, da od nas ni nič, da nismo sposobni dvigniti roke – seveda, ko pa nam vso energijo pobere notranje premlevanje –, ne smemo pozabiti na sočutje. Tudi ko imaš občutek, kot da si ves razpadel, ko imaš občutek, da se je ves tvoj znani svet razdrobil na kosce, bodi sočuten s sabo. Bodi sočuten s sabo, ko imaš občutek, da ničesar več ne znaš, da je življenje povsem brez smisla. Ko se zdi, da spite že tedne, se ne grajajte, da bi že morali vstati, postoriti to in ono. Spočijte se. Edino darilo, ki si ga takrat lahko daste, je to, da sprejmete svojo nemoč. Priznajte si, da ste slabotni, dovolite si počitek. Sprejmite. Ne bojujte se sami s sabo, ne priganjajte se – to je samouničevalno vedenje. Dovolite si vse, kar vas neguje, a ne pozabite niti, da se prav vse spreminja. In se bo tudi to. Kadar sem v slabi koži, mi velikokrat pomaga zavedanje, ki me umiri, da prav nič ne ostane isto. Da ne bo ostal isti niti ta občutek, ki ga imam zdaj, ne glede na to, kako močan in grozeč je. Pomaga zavedanje, da se ne more zgoditi prav ničesar, za kar še ni prišel pravi čas. Zavedajte se, da se vam ni treba bati, da ste kar koli zamudili, niste. Ni druge poti, kot je ta, da se bolečina raztopi le s ponavljanjem spomina.«

Življenje zunaj zakonov logike

Vsak ima svoj način žalovanja, vsaj potrebuje zanj svoj čas. Velikokrat žalujoče slišimo reči, da morda njihovo trpljenje ni logično, da bi najhujše že moralo miniti, da je tako, kot je, narobe. »Žal življenje ne deluje po zakonih logike,« pomiri Urška. »Razum in intelekt, v katerem logika domuje, sta le drobec življenja. Živimo v časih, kjer se vse dogaja nepredstavljivo hitro, ko ne veljajo več stari zakoni o tem, kakšno bi moralo biti življenje, časi, ko smo imeli na voljo dovolj vsega, da smo se navadili na spremembe, ki prihajajo. Bolj kot kadar koli živimo v nepojemajočem primežu negotovosti. Logika ne velja. Očitno tudi ta, da bi morali otroci umreti kasneje kot starši, ne.« In če gledamo na življenjske okoliščine kot na probleme, kot na breme na naših ramenih, si ne pomagamo. »Takoj ko spremenimo svoj miselni tok, ko spremenimo svoje stališče do življenja, postanemo lahki kot pero,« pove Urška. »Težo si dodajamo sami. Ko ocenjujemo, da je nadlog preveč, pozabljamo, da se zatekamo v vlogo žrtve. Če pa se po drugi strani odločimo za sočutje do samih sebe, za sočutje tudi pri opazovanju vsega tega, kar se nam dogaja, problem ni več problem. Ne, ker ne bi bilo nič težavnega, temveč ker postane vse, kar se nam dogaja, 'le' nove okoliščine. Problemi nastanejo, ko nanje dodajamo skrbi, nadzor in strah – tako dodajamo težo, kot kamne.«