Ishmael Beah: Vojna mi je vzela vse

Ishmaelu Beahu iz Sierre Leone so pri 13 letih potisnili v roke orožje in mu ukazali, naj strelja. Tri leta je bil deček vojak. Pred kratkim se je odzval na vabilo Unicefa in nam v Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani predstavil svojo zgodbo. Srhljivo, da poslušalci skoraj nismo dihali. O tem, kako je doživljal deset let trajajočo uničujočo državljansko vojno in kaj se je iz nje naučil, sem se z njim pogovarjala po predstavitvi.

Ishmael, kakšno je bilo vaše otroštvo?

Preden sem postal otrok vojak, sem bil običajen, zelo srečen otrok. Prihajam z juga Sierre Leone, tam smo živeli v majhni in zelo povezani skupnosti. Vsak, ki je bil starejši od tebe, te je vzgajal in bil zate tudi odgovoren. S starši in bratoma smo živeli prijetno življenje. Oče je bil igriv in poln domislic, pripovedoval nam je zgodbe o vsem, rad je spodbujal tudi našo domišljijo. Spomnim se, kako nas je fante vabil, naj mu natančno opišemo ogenj. Tudi brali smo veliko, želel je, da beremo Shakespeara, in bil potem sila ponosen, če smo pred sorodniki kakšen verz zrecitirali. Učil nas je tudi samostojnosti; bil sem še majhen, ko si je zavezal oči in mi naročil, naj ga za roko vodim na drugo stran našega kraja. Kot da bi slutil, kaj prihaja.

In kaj je prihajalo?

V sosednji Liberiji je izbruhnila vojna in k nam so se začeli zatekati begunci z groznimi zgodbami, ki jim skoraj nismo mogli verjeti. Bili smo prepričani, da se kaj takega pri nas ne more zgoditi. Mi smo živeli v miru in sožitju. Kmalu pa sem prvič videl odrasle moške jokati. In potem je vojna z vso silo butnila v nas. Naenkrat smo bežali tudi mi, spominjam se, kako sem tekel za neko materjo, ki je v culi nosila svojo deklico. Ta je prestregla naboj, ki je bil namenjen njej. Njenega krika, bolečine, ne morem zbrisati iz spomina.

Rekrutiranje vojnih sirot je bilo za vojake silno preprosto in pripravno. Za malo hrane, obleke in mamil smo jim verjeli vse, kar so nam rekli. Sirote smo postali bratje in nekomu pripadali. In streljali vsepovsod in v vsakogar, v katerega so nam ukazali. Hrepeneli smo po njihovi pohvali. 

Ste družina bežali skupaj?

Ja, vse dni smo bežali, med begom pa sem izgubil mamo, očeta in oba brata. Vojna mi je vzela vse.

Kako ste to sprejeli?

V tistih okoliščinah tega sploh nisem mogel sprejeti. Bilo me je zelo strah. Nisem vedel, kam naj grem, a moral sem naprej, šlo je za preživetje. Čustveno sem se izklopil. Ko se boriš za golo preživetje, nehaš razmišljati o vsem drugem.

Kam ste šli?

Med begom sem srečal nekaj drugih otrok. Skupaj smo prišli do vojaške baze in se odločili, da vstopimo. Pa saj nismo imeli izbire, bili smo sestradani otroci, baza je obetala zaščito.

Kako je bilo pri njih?

Izgubljeni otrok hrepeni po pripadanju in tako je vojska postala moja nova družina. Svojo naklonjenost so vojaki izkazovali z nasiljem in otroci smo to sprejemali. Iskal sem razloge za svojo nesrečo, oni pa so me z lahkoto prepričali, kdo so krivci. Tako sem ves svoj bes usmeril vanje in naredil vse, kar so mi naročili.

So vam 13-letnemu dali orožje v roke?

Seveda, rekrutiranje vojnih sirot je bilo zanje silno preprosto in pripravno. Za malo hrane, obleke in mamil smo jim verjeli vse, kar so nam rekli. Sirote smo postali bratje in nekomu pripadali. In streljali vsepovsod in v vsakogar, v katerega so nam ukazali. Hrepeneli smo po njihovi pohvali.

Tako ste živeli tri leta, dokler ni v bazo vstopil Unicef.

Unicefovi ljudje so me odpeljali iz pekla in me nastanili v tabor, kjer sem opravil šestmesečno rehabilitacijo. Ko sem se nehal boriti za svoje življenje, so na dan prišle vse moje travme, spoprijeti se z njimi pa je bilo grozljivo težko. Brez pomoči psihologov zagotovo ne bi zmogel.

So rešili vse otroke iz baze?

Niso imeli vsi te sreče. Med tistimi, ki so bili rešeni, pa si žal niso vsi opomogli. Zapadli so v mamila, depresijo, nekateri so naredili samomor.

Kljub pomoči je bilo v meni veliko groznega potlačeno. Nisem mogel jokati. Prvič mi je uspelo zajokati, ko se mi je rodila prva hči. Jokal pa sem tudi, ko sem se zbal, da ji bom nezavedno prenesel, kar sem doživel, in jo tako obremenil s svojimi travmami. 

Zakaj je vam uspelo?

Uspelo mi je delno … Moral sem se ponovno sestaviti in to mi je laže uspelo, ker mi je pomagala ženska, ki me je kasneje posvojila. Dokončal sem šole in šel celo študirat. A travme so šle z menoj, med študijem sem trpel za kronično nespečnostjo. Pa sem svojo pozornost preusmeril: skušal sem slabe stvari obrniti na dobro.

Sliši se preprosto, a zagotovo ni.

Težave sem skušal spremeniti v izzive. Svoje žarišče sem postavil na novo: nočne nespeče ure sem na primer izkoristil kot podarjen dodaten čas, ko sem lahko študiral in bil tako celo v prednosti pred sošolci.

So vedeli za vašo zgodovino?

Takrat o tem še nisem mogel govoriti, saj je bilo še vedno preveč boleče. Kljub pomoči je bilo v meni veliko groznega potlačeno. Nisem mogel jokati. Prvič mi je uspelo zajokati, ko se mi je rodila prva hči. Jokal pa sem tudi, ko sem se zbal, da ji bom nezavedno prenesel, kar sem doživel, in jo tako obremenil s svojimi travmami. Zdaj imam že tri otroke, trenutno živimo v Los Angelesu in veliko potujemo. Skušam jih vzgajati tako, da se ne pritožujejo nad malenkostmi, da čutijo hvaležnost do življenja.

Kaj vam je v Sloveniji všeč?

Tukaj sem kratek čas, a najbolj sem navdušen nad Unicefovo varno točko v vašem parlamentu, ki otrokom in mladostnikom zagotavlja zavetje in pomoč v stiski. Veliko sem že potoval, pa tega še nikjer nisem videl. Na svetu je žal preveč držav, v katerih vlada nasilje. In ker dobro vem, kako hudo je, ko je otrok v stiski, sem za tako pobudo nadvse hvaležen.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE