»V teh časih, ko je vojna tako blizu nas, ne morem mimo ene najbolj pretresljivih knjig, ki sem jih kdaj brala, Vojna nima ženskega obraza, ki jo je napisala beloruska pisateljica in nobelovka Svetlana Aleksijevič. Dolga leta je zbirala pričevanja žensk, ki so se med drugo svetovno vojno borile na strani Sovjetske zveze. Bile so tankistke, ostrostrelke, bolničarke, padalke in vojno so ji opisale čisto drugače, kot jo opisujejo moški. V njihovih zgodbah ni bilo junakov in zmagovalcev, samo uničenje in smrt, mrtvi in lačni otroci, zmaličena trupla, objokane matere. 'Nemogoče je imeti eno srce za sovraštvo, drugo pa za ljubezen. Človek ima samo eno srce in jaz sem vedno razmišljala o tem, kako naj rešim svoje,' ji je povedala ena od sogovornic. To je knjiga, ki bo jo morali letošnjega 8. marca brati moški, ki začenjajo vojne. 


Tudi pandemija ni ženskam prinesla veliko dobrega. Čez noč so morale doma prevzeti mnoge tradicionalne vloge. Presunljiv je tudi podatek, da se je v tem času povečalo družinsko nasilje, predvsem pa število umorov žena ali partneric. Družba, v kateri živimo, postaja vedno bolj konservativna, politiki, predvsem tisti z desnega pola, z veliko lahkoto žalijo ženske, njihovih poniževalnih oznak so vsak dan deležne političarke, novinarke, akademikinje … 

Podatki kažejo tudi, da je od začetka pandemične krize delo izgubilo več žensk kot moških, čeprav so bile zdravstvene delavke, trgovke, strežnice, čistilke ves čas v prvih bojnih linijah in so med najslabše plačanimi poklici. V Sloveniji so moški za isti poklic še vedno plačani bolje. Zdi se, da letošnji 8. marec morda ni čas za praznovanje, ampak je čas za zavedanje, da našega boja za enakopravnost in mir nikakor še ni konec.«