Znana Slovenka iskreno: Ko me mama prvič ni prepoznala, sem jokala dva dni skupaj
Pisateljica Desa Muck, ki je pred leti izgubila mamo, nedavno pa še očeta, nam je smrti staršev in žalovanju zaupala: »S starši se nisem vedno dobro razumela. V glavnem v redu, imeli smo pa tudi slaba obdobja. Na srečo me zato ne tišči krivda. Oni so naredili, kar so zmogli kot starši, jaz kot hči pa tudi. Te pa nič ne more zares pripraviti na smrt staršev. Ko jih ni več, se odpre praznina. Časovno praznino zapolniš zlahka, s čustveno pa je več težav. Niti nisem prepričana, ali jo je sploh mogoče zapolniti. Z izgubo se moraš predvsem naučiti živeti. Naučiti se moraš živeti s tem, da potem, ko človeka ni več, izgine tudi možnost, da bi mu še kaj povedal, ga objel, ga peljal na kosilo, mu kaj odpustil, ali pa on tebi.«
Kot mlado dekle je mamo izgubila tudi evropska poslanka Irena Joveva, ki nam je o boleči prelomnici povedala: »Z očetom sva ostala sama tri tedne po mojem dopolnjenem 20. letu. Ni bilo lahko, sčasoma ugotoviš, da lahko potoneš ali pa splavaš. Druge ni. Midva sva splavala. In jaz sem se odločila, da bom vsak dan znova vse delala tako, da bo moja mami ponosna name.«
Pevka Špela Grošelj je pretres, da morda ne bo več videla matere, doživela lansko leto, ko je zaradi nenadne hude bolezni mama ni več prepoznala. »Ko se je prvič zgodilo, da me mami takoj po hospitalizaciji naslednji dan ni prepoznala, sem jokala dva dni skupaj. Eno je, ko slišiš, da se to dogaja drugim, drugo pa je, ko to sam občutiš na lastni koži. Že od lanskega poletja sem vsak ponedeljek pri terapevtu, s katerim sva šla že čez mnogo občutkov in situacij, ki so se zgodile, odkar je mami zbolela, in iskreno povem, da ne vem, kako bi vse to preživela brez terapij,« nam je razkrila v pogovoru.
Nekateri idealizirajo težke preizkušnje, rekoč, da je vsaka prepreka možnost za rast, a pisateljica Bronja Žakelj, ki je v življenju prestala že mnogo gorja, brez olepševanja pove: »Človek jasno potrebuje neke izkušnje, skozi katere zori, raste, širi svoje poglede, oblikuje vrednote itd., a te moje izkušnje, če pomislim samo na vse smrti in vse bolezni, so bile res radikalne in mislim, da bi mi tudi brez njih lahko čisto dobro šlo. Morda bi vedela kaj manj, morda moje življenje ne bi bilo dovolj zanimivo za roman, bi pa zato recimo v nedeljo namesto na Žale lahko zavila k mami na kosilo. Sicer pa, a veste, vse te izgube … temu jaz niti ne bi rekla zorenje. To so lomi, to so tektonski premiki, ki te poškodujejo, ki spreminjajo tvoj ustroj, tvoj značaj, ne nujno vedno le na bolje, in tudi pri meni je tako.«
Bronja je za majsko Onoplus spregovorila v družbi igralke Lee Cok, ki jo bo upodobila v filmu, posnetem po Bronjini knjigi Belo se pere na devetdeset. Intervju z njima lahko že ta trenutek preberete tudi tukaj.
