Pred štirimi leti me je nagovorila na družbenih omrežjih. Tujka. Naša. Takrat je ustvarjala v društvu Plesoče svetlobe in mi poslala na ogled krasen video Temne podobe svetlob (Dark semblances of lights). V meni se je nekaj premaknilo. Nekaj lepega in nekaj temnega. Začutila sem sestrsko osamljenost in pristno žensko žalost, in čeprav je bil njen življenjepis polikan in svetleč se, sem vedela, da za njenimi sinjimi očmi brbota jezero, v katerem se iščem tudi sama. Tam, v globini brbotajočih besed, lepot in podob, se najdemo vsi, če si le vzamemo čas in se spogledamo.
Dragica Čarna je profesorica slovenskega in italijanskega jezika in literature z znanstvenim magisterijem iz slovenske in italijanske literature, ki že več kot tri desetletja živi in ustvarja zunaj naših meja, v Rimu, Madridu in Bruslju.
To ni intervju, to je pogovor prijateljic. Nobena od naju ni novinarka, obe sva ustvarjalki.
Dragica, kje so tvoje korenine, od kod prihajaš?
Rodila sem se v Prekmurju, rosno mladost preživela v Dokležovju. V družini je bilo šest otrok in spomnim se, da je bila nasproti naše hiše cerkev in pred njo najlepše igrišče nas otrok. Tišina, lepota cerkve sta me privlačili, litanije in molitve so bile zame kot pesem, ki me vabi v svetove onkraj. Potrkavanje vaških zvonov v srcu slišim še danes, kot frekvenco miline in klica k sebi.
Ko sem bila stara sedem let, mogoče malo več, se je zgodila zimska noč, ki je odločilno vplivala na moje življenje in veliko pove tudi o meni sami. Moja mama je rojevala, pravzaprav prezgodaj, šlo je za spontani splav. Ob njej je bila njena sestra, pomagala ji je, zraven neutolažljivo jokala, klicala na pomoč vse angele in svetnike in hlipala: »Minka, Mici, ne umri, ne umri!« Temnordeča luža pod mamo se je širila kot temen oblak in otroci smo dreveneli od strahu. V smrtni grozi, da nam mama umre in nas za vedno zapusti, sva se s sestro odločili poiskati pomoč.
V tistih časih so bili avtomobili redki, sploh pa v majhni prekmurski vasi. Zakorakali sva v zimske zamete v temno noč, od hiše do hiše, kjer so imeli avtomobile, bilo jih je le nekaj. Šele pri šesti hiši so naju uslišali, gospodarjeva žena je šepnila možu: »Daj idi pomagat ubožcem, šest otrok je, ne daj, da bodo sirote!« Mož je prižgal avto in nama naročil, naj skidamo sneg, da bo lahko zapeljal čim bližje k hiši. Ko so mamo nesli do avta, se je zbudila iz nezavesti in slišala naš jok, od nje pa je curljala kri v beli sneg.
Vso noč nisem spala od groze, da izgubim mamo, molila sem in klicala svetnike na pomoč, tako kot sem slišala teto. Zjutraj s sestro nisva hoteli v šolo. »Hočeva videti mamo!« sva hlipali in se izmuznili na avtobus za Mursko Soboto. Brez denarja. Še danes ne vem, kako sva prišli do bolnišnice, kako na pravi oddelek. Do mame nisva smeli, lahko pa sva ji pomahali skozi steklo in slišali, kako nama je zaklicala: »Živa sem.«
To je bil najsrečnejši dan v mojem življenju, moja mama je preživela. Tako sem že zelo zgodaj dojela izmuzljivost življenja, zdaj si, naslednji trenutek te ni. Vse, kar je, je tukaj in zdaj. Brez imen, bogastva, titul, sreča, da lahko si zdaj!
Moje otroštvo in odraščanje sta bili posebni, o njiju bom pisala v knjigi, ki je moj naslednji projekt. Nisem bila plaha in nesamozavestna deklica, v šoli sem blestela, predvsem pri slovenščini in italijanščini. Nikoli nisem prenesla krivic in znala sem se postaviti zase in za sošolke. Potem pa sem srečala ljubezen in pot me je po študiju odnesla v Italijo. Srečala sem ga na poti ...
