Prebrodil je svet, njegovo pomoč pa išče vedno več ljudi. Je karizmatičen človek, ki govori jasno in gladko. Naroči si viljamovko in začne kaditi. Ključnih odločitev v življenju, pravi, nikoli ne bi smeli sprejemati s čustvi, temveč z razumom. Razum, duh, to je ustvarjalna energija, duhovna energija pa je lahko iluzija, lahko vas odnese tja, kamor ne spadate.
Svet, kot ga poznamo, nezadržno drvi h koncu. To velikokrat slišimo, povedano poudarjate tudi vi in dodajate, da bo katarza nedvomno prišla. Kaj se dogaja?
Danes je težko iskati moralno vertikalo, ker je ni. Ne morete je najti ne v Cerkvi ne v državnih institucijah. Človek je prisiljen, da se vede kot aparat. Pred svojo usodo je nemočen, boji se za lastno eksistenco; in človek, ki se boji, ne more biti ustvarjalen, ne more živeti življenja, o katerem lahko rečemo, da je človeško. Pohlep, strašanska želja po dobičku, lastnini ... To vodi te bolne ljudi, ki so na visokih položajih. Predsedniki, na primer, bi morali biti ljudje, ki so dovolj močni in modri. Nič lepega ne vidim v tem, da so videti kot manekeni in nesposobni obvladovati svoja čustva. To je res smešno.
Med tistimi, ki prihajajo k vam, so tudi takšni, ki niso dobri. Zdravite tudi njih?
Obstaja kodeks razmišljanja in delovanja človeka, ki dela to, kar delam sam. Izobraževal sem tudi številne veterinarje, da pomagajo živalim. Moje poslanstvo je, da tistim, ki trpijo, pomagam. Pomagal bom tudi slabemu človeku, če je bolan. Jaz nisem sodnik.
Poglejte, volk ni slaba žival, a združevanje v črede, lože je ... To je bolezen, oni pa mislijo, da so nekaj posebnega. V resnici so izmeček družbe; prepričani so, da imajo s svojim divjanjem pravico živeti na račun drugega. Pameten in pošten človek nikoli ne bo izkoriščal neumnosti drugega. Nesrečnik namreč ni sam kriv, ker je neumen.
Veliko časa sem preživel v Afriki, opazoval živali in spoznal sem, da je osnovni živalski zakon ta, da zmaga najmočnejši. Kmalu po tem, ko sem začel preučevati ljudi, sem videl, da imamo...
