Njuna skupna pot se je začela, ko je bil on študent farmacije, ona študentka prava. Diagnoza multiple skleroze, ki jo je dr. Sara Ahlin Doljak dobila leta 2011, ju je skupaj z možem, dr. Bojanom Doljakom, popeljala še na globljo pot samospoznavanja.
Pred kratkim je pri Društvu Družina in Življenje izšla Sarina knjiga Da, življenje, v katero je besedo, dve pripisal tudi Bojan. Pogovor z njima je kot vedno umirjen; ne poznata hitenja, nestrpnosti v tišini, je brez skrivnosti. Zase pravita, da sta povsem običajna človeka, a njuna plovba je za vse, ki ju spremljamo, nekaj prav zares posebnega.
Sara, intervju sva nazadnje delali pisno, več kot leto je že minilo od takrat. Tokrat se srečamo v živo in pogovarjamo s pomočjo vašega zvestega sopotnika komunikatorja. Življenje, kot ga živite, od vas zahteva vedno nova prilagajanja telesa in duha. Kako ste se spremenili, odkar sva se nazadnje srečali?
Sara: Še večji mir občutim v sebi.
Nedavno sem gledala dokumentarni film, v katerem je Rem Dass, rojen kot Richard Alpert, sicer ameriški psiholog, človek, ki je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja pripomogel k popularizaciji joge, govoril o svoji poti. Vse življenje je veljal za duhovnega učitelja, a je šele po kapi, ko se je moral prepustiti skrbi drugega, začutil tisto nekaj, kar je iskal vse dotlej. Razložita mi, prosim, kako vidva razumeta to »odvisnost«.
Sara: Tudi sama sem težko sprejemala odvisnost. Obenem pa je prišla potrpežljivost. Naučila sem se počakati. Odvisnost je na moja vrata trkala počasi. Začela se je s prenehanjem hoje na določeno razdaljo, nadaljevala s tem, da nisem več mogla voziti avtomobila. Nato je prišel voziček, nega. Zdaj potrebujem pomoč pri vsakdanjih življenjskih opravilih in hranjenju. Ker spremembe nastajajo postopoma, jih lažje sprejemam.
Bojan: Ko psihoterapevt Miha Kramli predava o zasvojenostih, ne pravi, da je zidar zasvojen z malto, ampak da je od nje odvisen. Ko reče, da je soodvisnost nekaj naravnega, te besede v meni zazvenijo. Spomnim se pesniške zbirke Stopinje v pesku, ki jo je napisal Janez Hönn in smo jo prebirali v srednji šoli. Še vedno mi odzvanjajo besede iz ene od pesmi: Skupaj, vsako zase, skupaj, vsako zase ...
Pomislim, kakšna škoda je biti v odnosu, a vsak zase. Ljudje si velikokrat mislimo, da smo neodvisni, a se v resnici najbolj bojimo soodvisnosti. Bojimo se tistega, česar ne poznamo. Strah nas je, ker ne vemo, kako bi se znašli v določenih okoliščinah. Bojimo se negotovosti. Iz nje izvira strah. Lažje je vedeti, da bo hudo ali težko, kot biti negotov glede tega, kako boš ravnal. Strah pa je tudi del vsakega odnosa.
V najinem ni nobeden od naju v privilegiranem položaju, ker bi eden potreboval več pomoči kot drugi. Oba sva kdaj pa kdaj negotova, kako bo ...
