Tako kot mistično jezero je tudi Vesna Milek presihajoča bipolarna ustvarjalka. Enkrat je femme fatale slovenskega novinarstva (intimni pogovori v oddaji Od blizu na TVS, poglobljeni intervjuji v Delovi Sobotni prilogi), drugič pa enfant terrible slovenske literature (romana Kalipso in Če, biografski roman Cavazza).
Ujeli smo jo ravno pred intervjujem z umetnico Marino Abramović in tik pred potovanjem v Aleksandrijo, rojstno mesto Kleopatre. Vesnina obsesija s fenomenom najbolj enigmatične ženske v zgodovini traja že od otroških let, njen roman Kleopatra: Naj se zgodi pa je pravkar izšel.
Letos objavljena knjiga Pariz, ljubezni iz drugih časov je vaš hommage mestu luči, njegovi svobodomiselnosti, hkrati pa tudi ženski kreativnosti. Bi Pariz brez žensk sploh bil takšen, kot ga poznamo?
Odgovor je že v vašem vprašanju. Med raziskovanjem kavarn in umetniških tokov Pariza sem ugotovila, da so se vse prelomne stvari v umetnosti rodile iz nenavadnega stika med umetnico in umetnikom oziroma tako imenovane nore ljubezni. Zelo me je motilo, da so bile vse te ustvarjalne ženske, od Modiglianijeve mlade ljubezni Jeanne Hebuterne in Dore Maar do Lee Miller in Camille Claudel, vedno zreducirane zgolj na naziv »muze«, čeprav so bile tudi same izjemne umetnice.
Pretresla me je tudi njihova usoda. Kiparka Camille Claudel je umrla zapuščena od vseh, razglašena za noro, tudi zato, ker je »nora ljubezen« do Augusta Rodina uničila njeno ustvarjalnost. Dora Maar, Picassova »muza«, se je kar sama zaprla v samostan in izrekla, da je »po Picassu samo še ...
