Težko je verjeti, da Vesna Milek ni nikdar živela v francoski prestolnici, saj jo opisuje tako strastno in doživeto, da se že po prvih prebranih straneh prestaviš v svet umetnikov, bleščečih salonov, hotelov, kavarn in bordelov.
V prenovljeni in močno dopolnjeni izdaji knjige o Parizu izriše preplet presunljivih življenjskih zgodb, ki so povezane z noro, obsesivno ljubeznijo, ki je bila gorivo največjih umetnin - od romanov do slik. Mesto slika skozi oči umetnikov, v ospredje pa je postavila zgodbe velikih žensk, ki so dolgo veljale »le« za muze.
Boljšega trenutka, da nas popelje v Pariz, ni mogla izbrati, saj so oči svetovne javnosti v teh dneh uprte vanj zaradi olimpijskih iger, ki so zaradi eklektične otvoritve pri delu javnosti sprožile ogorčenje in zgražanje.
Že pred petindvajsetimi leti ste se zaljubili v Pariz. Zakaj vas je navdušil in navdihnil za pisanje?
Tudi sama se to sprašujem. Nekaj je biti očaran nad Parizom, drugo je, če potem raziščeš toliko zgodb in jih potem počasi izpisuješ. Zakaj Pariz? Ne vem. Spomnim se svojega prvega obiska Pariza, s takratnim fantom, najprej me je, tako kot vse, ki pridejo tja prvič, pritegnil Monmartre, potem pa sem se zaljubila v Le Marais, četrti, ki s svojimi galerijami, kavarnami, butiki in knjigarnami, uteleša pariški šik in šarm. Še vedno je najbolj moj in še vedno me, ko hodim po rue Vieille-du-Temple, preplavljajo spomini na moje morda najbolj navdihujoče obdobje v Parizu.
Z druščino takrat mladih boemov, poetov in filmarjev sem ure in ure posedala v baru Au Petit Fer à Cheval, Pri konjski podkvici, včasih v La Perle, včasih v Les Philosophes, vsi so bili na isti ulici, tam sem razpravljala o filmih, o umetnosti, se vmes navduševala nad novimi idejami, in polemizirala o razrednih neenakostih in nepravičnosti.
Ko gledam nazaj, in ta knjiga Pariz, ljubezni iz drugih časov, je pač pogled nazaj, vem, da se je v tistem vznemirljivem obdobju rodila ideja, da moram mestu, ki mi je toliko dalo, nekaj vrniti.
Kolikokrat ste ga obiskali?
Ne tolikokrat, kot sem si želela. Morda kakih trinajstkrat, morda večkrat. Zelo dolgo me ni bilo tam. Morda sem to zaljubljenost že izpisala, in so na vrsti druge. Recimo Kairo. Ali Rim ali Neapelj ... A resničnost Pariza je zelo drugačna od moje knjige, ki govori o preteklosti, o izjemnih ženskah in moških, ki so tam pustili svoj pečat.
Ste še vedno očarani nad njim?
Če bi me to vprašali pred dvema tednoma, bi rekla, da ne vem. A zdaj, po odprtju olimpijskih iger, ki so bile zame kot nekakšen eklektičen sprehod skozi zgodovino in ikone mesta, od nastopa Lady Gaga v perju, ki bi lahko bila asociacija na Josephine Baker, ki je tam doživela svoj vrhunec, pa na plesalke v Moulin Rougeu, vse do benda Gijona v trdnjavi Conciergerie, ki je bil zloglasni zapor, tik pred giljotnino, in kjer je bila zaprta tudi Marija Antoinetta, preden so jo odpeljali pred rablja.
Tako je bila zame ta eklektična otvoritev olimpijskih iger zanimiva tudi zato, ker so se v njej, v slogu surrealizma, zvrstile vse ikonične podobe Pariza. Tudi prizor Dionizičnega slavja, ki je pri delu javnosti sprožilo toliko gneva in sovraštva, in nihče ni hotel slišati umetnika, da se vendar ni navdihoval pri Zadnji večerji. Zakaj bi se?
Če malo pogledamo zgodovino Pariza, sploh zgodovino Monmartra, vidimo, da je bil tam na vrhu najprej druidski tempelj, potem naj bi Rimljani postavili svetišče Dionizu, dokler niso v tisto leglo razvrata, kot so rekli, postavili belo cerkev Sacré-Coeur.
Vesna Milek, foto: Miran Juršič
Menda sta bila pisatelja Henry Miller in Ernest Hemingway usodna za vašo ljubezen do Pariza. Zakaj?
Ker sem prej brala romane in knjige o Parizu, preden sem bila tam. Millerjev Rakov povratnik mi je v njegovem vznesenem slogu pokazal drugo plat Pariza v dvajsetih, tridesetih. Miller je bil vizionar, vse se začne in konča v Parizu, je rad rekel. Verjel je, da bo nekega dne pisanje samo podlaga za druge oblike izražanja. Morda bomo nekega dne komunicirali brez besed.
Hemingway mi je pokazal Pariz izgubljene generacije, ko so si umetniki morali z absintom zdraviti rane iz prve svetovne vojne, in so se v Parizu rojevali novi umetniški tokovi ... Rada citiram Hemingwaya, ki je rekel, da je Pariz zanj nekakšen premični praznik.
Preden si je pognal kroglo v glavo, se je namreč najbolj spominjal tistega Pariza, ki ga je doživel kot mlad in reven umetnik - in rekel, da ga je vedno, kamorkoli je šel, nosil s sabo. Njegov »premični praznik« zdaj nosimo s sabo vsi, zaljubljeni v Pariz in hrepenimo po tistih časih, ki jih nismo živeli, beremo o tistih ljubeznih, ki so sprožile presežna dela.
O ljubezni pišete tudi v knjigi. Zapisali ste, da ljubite tiste zgodbe, ki se prepletajo z vašimi. V knjigi je zelo veliko zgodb. Katera se najbolj prepleta z vašo?
Ko sem ...
