To nam je v zadnjem pogovoru zaupal Boris Pahor: Še včeraj sem to čutil

Boris Pahor, eden najpomembnejših slovenskih zamejskih pisateljev ter eden najbolj prevajanih slovenskih avtorjev, je umrl danes ponoči na svojem domu v Trstu v družbi negovalke in tesne prijateljice Vere Radić. Njegova dela so bila prevedena v številne jezike. Eno njegovih najbolj odmevnih del je roman Nekropola, v katerem Pahor opisuje svojo izkušnjo z bivanjem v taborišču Natzweiler-Struthof. Bil je večkratni kandidat za prejem Nobelove nagrade za književnost ter pričevalec o fašističnem nasilju nad Slovenci v Italiji in dogajanju v nemških taboriščih v času druge svetovne vojne. Od začetka leta 2020 dalje je veljal za najstarejšega prebivalca Furlanije - Julijske krajine, zadnjih nekaj mesecev življenja pa se je uvrščal v skupino desetih najstarejših moških v Italiji.

V zadnjem intervjuju za Onoplus je Pahor z nami delil nekaj spominov glede dogajanja v taborišču v času druge svetovne vojne. Zaupal nam je tudi, kako se sooča s staranjem, saj je tistega leta dočakal svojo stoletnico. Povedal je, kaj je zanj ljubezen, in delil nekatere spomine na svojo takrat že pokojno ženo Rado Premrl Pahor. V intervjuju je med drugim povedal: »Rada je bila zame dar življenja. Večkrat sem tudi sebi priznal, da je nisem bil vreden. Ko sem bil že poročen, se nisem znašel v svojih letih in sem ohranjal mentaliteto pubertetnika; fašizem mi je uničil mladost. Samega sebe nisem dobro ocenil. Najti življenje po smrti, ki si jo v taborišču doživel, ko si se na smrt navadil, ko si jo tudi nosil, preoblačil ...«