Pred kratkim je umrla britanska kraljica Elizabeta II., sporočila sožalja so v London prihajala z vsega sveta, mi pa smo za utrinke iz prve roke poklicali Nino Kojima, nekdanjo dopisnico RTV, ki se danes ukvarja s filmsko režijo, med drugim je režirala film Brexit v nepolitičnem zrcalu.
V Londonu živite od leta 2002, a gotovo so bili pretekli dnevi posebni?
Pred tremi meseci smo praznovali kraljičin platinasti jubilej in se šalili, da bo za vedno kraljica, da ne bo Charles nikoli postal kralj. Da bo živela še dlje kot njena mama, ki je živela skoraj 101 leto. Gospa je bila stara 96 let, na to si pripravljen, a vendarle je ljudi zelo prizadelo. Še preden so uradno sporočili, da je umrla, jaz pa sem že vedela, sem na cesti srečala prijateljico in ji to povedala. Planila je v jok. Ljudje so res žalostni. Zanimivo pa je, da sem šla v soboto na predstavo v gledališče, kraljeva družina je namreč izrazila željo, da se predstave nadaljujejo, ker vemo, kako oškodovana so bila v času covida gledališča. Smo pa seveda kraljico počastili z minuto molka pred predstavo.
Smrt kraljice Elizabete II. ni bila nepričakovana, je pa ob tem skorajda nemogoče ne razmišljati o desetletjih, ki jih je preživela na prestolu, kraljica je postala v povsem drugačnem svetu. So Britanci zadovoljni s tem, kako sta se vmes spremenila svet in družba, razmišljajo zdaj tudi o tem?
Ona je ponovno izumila imperij. Po smrti svojega očeta Jurija VI. je nasledila vladanje politični tvorbi z imenom Commonwealth v časih, ko ženskam sploh še ni bilo dovoljeno vstopati v mnoge restavracije, klube in lokale.