Po tem, ko je zatipala bulico v predelu prsi, je v obdobju enega tedna izvedla, da ima raka in da je potrebno zdravljenje. S Tjašo sva govorili o poteku zdravljenja, o tem, kako preizkušnjo deliti z majhnimi otroki pa tudi o izgubi las ter o občutkih krivde, ki jih je smiselno za vedno spustiti.
Kako se vam je spremenilo življenje po tem, ko ste prejeli diagnozo rak?
Ko se ti zgodi takšna bolezen, odpadejo druge vloge, soočiš se sam s seboj in se skušaš najti kot izvorna oseba. Pred tem sem bila vpeta predvsem v vlogo mame, saj imam tri otroke, ki so se rodili precej drug za drugim, zato sem v enem obdobju pozabila nase in svoje potrebe.
Po tej prelomnici sem zopet skušala razvozlati, kdo sem, poiskati stvari, ki me veselijo. Zelo rada imam naravo, zato sem veliko časa preživela v naravi, med sprehodi, zelo ljuba mi je reka, tudi gozd, našla sem spet čas za knjige, za branje, torej za stvari, ki me napolnijo in pomirijo. V sodobnem tempu smo vsi na preizkušnji, pozabljamo nase in šele ko nas nekaj ustavi, se zopet poiščemo.
Kaj vam je pomagalo prebroditi težke trenutke med zdravljenjem, česa ste se oprijeli, kdo vam je nudil oporo?
Največjo oporo sem našla v družini, v partnerju in starših. Predvsem mama je bila tista, ki je bila ves čas z mano, v procesu celotnega zdravljenja, prav tako me je spremljala pri obiskih na onkologiji, oče je bil najboljši prevoznik, mož pa je prevzel skrb za otroke. Dnevno je skrbel za vse dejavnosti, jih spremljal v vrtec in šolo.
Takšen je bil naš razpored in moram reči, da je sistem lepo deloval. Ne predstavljam si, da bi bila v tem sama, tako psihično kot tudi iz praktičnega vidika, v času zdravljenja in obiskovanja onkološkega inštituta.
Skrbelo me je, kako bom prenašala zdravila, kako bo potekalo zdravljenje. V glavi imaš prizore iz filmov, grozne podobe ljudi, ki jim je slabo in so cele dneve v postelji, pa v resnici ni čisto tako.
Kaj pa tisti trenutek, ko ste izvedeli za diagnozo?
Pri meni so se stvari res hitro odvile, zgolj en teden je minil od trenutka, ko sem bulico zatipala, do tega, da sem prišla do pregleda na Onkološkem inštitutu in izvedla za diagnozo ter potek zdravljenja. Ko pomislim za nazaj, pravzaprav nisem imela časa pretirano razmišljati o vsem skupaj.
Seveda sem bila prestrašena in v šoku, ko sem izvedela za diagnozo, šoku pa se je pridružil adrenalin, ki ji pripomogel k temu, da sem enostavno šla dalje. Tudi po tem, ko sem izvedela za diagnozo, sem kot običajno hodila v službo še cel mesec, vse dokler nisem začela zdravljenja.
Morda je bilo v tistem trenutku to zame lažje, saj sem vse skupaj porinila na stran in si rekla: »Dobro, gremo korak za korakom, zdaj še ne vem, kako bo vse skupaj videti, se bom sproti soočala s tem, kar bo sledilo.«
Ko se je začelo zdravljenje, sem ...
