Tanja Medved Drobež je žena, mama, hčerka, sestra, prijateljica, pravnica, ki po dvakratni izkušnji raka neustavljivo išče sebe. Morje, reke, jezera so postali njeni najljubši kotički. Stik z naravo jo polni.
Ljubi so ji odprti pogovori v družinskem krogu in družbi pravih prijateljev. Ob njih rada postreže zdrave slaščice, ki jih pripravi sama.
Z izkušnjo bolezni se je naučila prepustiti toku življenja. Svoje misli in izkustva deli v blogu na svoji spletni strani. Ljudem želi predati znanje in orodja, ki so na poti do zdravja pomagali njej.
Tanja, bolezen in bolečina sta že kar nekaj let vaši sopotnici. Kdaj se je vse skupaj začelo?
S prvimi bolečinami v trebuhu sem se srečala po koncu prve porodniške in dobila diagnozo kroničnega gastritisa z bakterijsko okužbo. S tabletami je takrat nekako šlo.
Po koncu druge porodniške, ko je bil sin star eno leto, hči pa pet, so postale bolečine v trebuhu spet močnejše. Postavljena mi je bila ista diagnoza, zdravnik pa je predlagal še ultrazvok trebuha. Spomnim se, da ga nisem želela opraviti, ker sem že gastroskopijo plačala iz lastnih sredstev in sem imela res odpor do tega. Bratov prijatelj, ki je zdravnik, me je prepričal, da sem si vendar plačala še ta ultrazvok.
Odkrili so tumor na levi ledvici. Izkazalo se je, da je bil rak. Potem se je vse odvrtelo s sunkovito hitrostjo. Operirana sem bila slab teden pred 38. rojstnim dnem, nekaj tednov po ultrazvoku. Operacija se je lepo iztekla, terapija pa ni bila potrebna.
Slaba dva meseca po delni odstranitvi leve ledvice so me že poslali nazaj na delo. Takrat sem se odločila za skrajšani delovni čas, ker sem imela dva majhna otroka.
V naslednjih letih se je slabo počutje še kar nadaljevalo. Imela sem težko sapo in nepojasnjene vrtoglavice. Vse preiskave, ki sem jih opravila, so izkazovale, da je z mano vse v redu. Je pa sodelavka med malico opazila, da imam bulico na vratu, in mi to omenila.
Tisti dan sem imela rentgensko slikanje hrbta, ker sem tisti vikend na raftanju s prijateljicami padla z rafta in se udarila v ledveni del hrbta. Travmatologa sem ob tem pregledu vprašala, ali je bulica na vratu sumljiva, in svetoval mi je, da se to preveri. Izkazalo se je, da imam raka ščitnice. Tri leta po raku ledvice. Takrat sem se psihično sesula.
Ko sem postala mama me je »prerukalo«. V bistvu naju je oba starševstvo kar »odplaknilo«. Kot da nisva znala več bit vsak zase, niti skupaj.
Kako ste to doživljali? O čem ste premišljevali?
Ob prvi diagnozi sem najprej pomislila na moža Saša ...
