Kot novinarska kolega se poznava že zelo dolgo. Vedno se mi je zdel umirjen, preudaren, razmišljajoč človek, ki ne sili ravno v ospredje. Mogoče ga prav to dela tako posebnega. Nace Novak je poseben tudi v tem, da se vsako leto vsaj za nekaj dni sam odpravi na malo poznane in neobljudene poti po Sloveniji ali tujini. Daleč od ponorelega sveta, okuženega s tehnologijo in potrebo po imeti, takrat postane romar, skromen in ponižen človek, hvaležen za to, da lahko v dokaj kratko odmerjenem času (z)gradi pristen odnos z naravo in samim seboj. Ker je letos izšla njegova druga knjiga z naslovom Po Nebeški poti – peš od Ogleja do Svetih Višarij, je bila to naravnost imenitna iztočnica za pogovor, kako s hojo in »hoditacijo« spoznati tisto, kar je v življenju resnično pomembno.
Popravite me, a v Sloveniji ste bili med prvimi, če ne celo prvi, ki je o Caminu napisal knjigo. To je bilo leta 2004, ko za to 800 kilometrov dolgo romarsko pot marsikdo pri nas sploh še ni slišal in ko se ljudje še niso tako množično odpravljali nanjo. Je bilo odkrivanje Camina zato toliko bolj prvinsko?
Na Camino sem se odpravil leta 2002. Ne vem več, ali je mojo radovednost, da bi to pot odkril in prehodil tudi sam, predramil prispevek na televiziji ali v kateri od revij. Toda želja, da bi se podal nanjo, je od takrat le rasla in rasla. Ne verjamem v naključja, pri vsaki od poti, na katero grem, imam občutek, da me nekaj nanjo pokliče. Pred dvajsetimi leti tam še ni bilo množic, ni si bilo treba rezervirati prenočišč, vsekakor na njej ni bilo tako, kot slišim, da je danes.
Camino me je absolutno spremenil, kar zadeva skromnost in ponižnost. Ko en mesec živiš s tem, da vse, kar potrebuješ, nosiš v nahrbtniku, se te brezglave potrošniške prakse sodobne družbe nekako ne dotaknejo več.
