Kljub svoji bogati politični karieri je Simon Zajc svoje življenje usmeril v kmetijstvo. Kmetija Pr' Čižman, ki je v lasti njegove družine že več kot sto let, je v času pandemije, ko so že skoraj sprejeli odločitev, da kmetijo zaprejo, s povpraševanjem po domačih izdelkih, ponovno zaživela in začela rasti.
Kako se je iz političnega parketa vrnil k domači kmetiji, o meditacijah in življenjskih nazorih, pa tudi o tem, zakaj bi vsak izmed nas lahko kupoval na bližnji kmetiji, sva se s Simonom pogovarjala v domači kuhinji njihove kmetije v Jaršah.
Simon, ste človek številnih talentov, kako to, da ste se v življenju znašli v tako različnih vlogah?
Zelo dolgo časa sem se držal pravila, da če se mi je pojavila priložnost, nikoli nisem rekel ne. Ena od prvih je bila skrb za vozni park za različna podjetja, ki se je razvil iz študentskega dela. Podobno se je zgodilo, ko so me vprašali, ali bi pisal kolumne za revijalni tisk, delal na radiu, na televiziji. Vedno je bil moj odgovor pritrdilen. Prvi ne, ki sem ga izrekel, je bil pred vstopom v politiko, saj najprej nisem bil navdušen nad političnim udejstvovanjem. Nato sem sprejel izziv. Ta moj ja me je pripeljal do različnih del, posledično sem nabral tudi veliko izkušenj. To je najbrž povezano tudi s tem, da ne maram monotonosti.
Ampak vzgoja v tradicionalni družini na kmetiji pa najbrž ni bila tako svobodna in odprta?
Starši so mi privzgojili predvsem to, da mi ničesar ni težko narediti. Dolge ure, stres, to me ne uniči. Se je pa treba staršem enkrat upreti in iti svojo pot. Tudi če ti starši želijo dobro, moraš narediti svoje napake. Tako sem se podal na pot lastnih preizkušenj.
Za večino kmetij v Sloveniji je to, da smo v Evropski uniji in smo odprt trg, katastrofa. To je zagotovo največji udarec za slovenskega kmeta, saj nimamo enakih izhodiščnih pogojev.
Kako pa bi opisali svojo pot od politike do kmetijstva? Ste morali v svet, da ste začutili ljubezen do domače kmetije?
Tako kot na vsaki kmetiji so nas starši z bratoma in sestro že od malih nog gnali z delom na kmetiji, tako da smo vsi na neki način zasovražili garanje na kmetiji. Kljub temu pa sem vedno, ob vseh službah, ki sem jih imel, vedno prihajal domov in pomagal pri delu, ki je temeljilo na družinski pomoči.
V času, ko sem vsak dan kljub zahtevnim kariernim izzivom prihajal na kmetijo po službi in delal do noči, sem se popolnoma izčrpal, in ko se je moja politična kariera bližala koncu, sem se moral odločiti, ali iščem novo službo ali pa se stoodstotno posvetim kmetiji.
Odločil sem se, da ...
