Saša Kralj: Vsak je edinstven, slavimo to

»Naši dijaki so glede tega v prednosti, saj večinoma izhajajo iz podeželskega okolja, ki je bilo karanteni prijazno,« pravi, a ne zanika, da je bilo mladim veliko odvzetega. Po dobrih petih mesecih pouka v učilnici so skupaj spet prišli do prave delovne storilnosti in pristnega odnosa. 

»Pomembno je, da so dijaki sproščeni, da se počutijo sprejete in razumljene ter da dobijo občutek, da so vredni. To si želijo tako mladostniki, ki so v srednji šoli še toliko bolj občutljivi, saj so na poti odraščanja, kot mi, odrasli,« ste dejali, ko ste lani prejeli naziv učiteljica leta. Sliši se preprosto, zakaj nam vedno ne uspe? 

Rada rečem, da si ljudje ne bodo zapomnili, kaj si imel oblečeno, ampak kako so se počutili ob tebi. To je res tako preprosto. Vsak je edinstven in to je krasno. Slavimo to. Toda živimo v svetu, kjer je veliko egoizma, ljudje mislijo, da je ravno njihova resnica prava. Pa je res? Morali bi se več poslušati, pogovarjati, si izmenjati izkušnje. Čudovit si, si drugačen, kako lahko jaz to uporabim pri sebi? Ali bo pri meni to tudi delovalo? Več (se) sprašujmo, bodimo hvaležni in ne obsojajmo – predvsem slednje nam nikakor ne more dati širše slike življenja. Res je preprosto, ljudje pa smo mojstri zapletanja.  

Otroke velikokrat slišimo reči: »To ni pravično.« Na odraslih je, da jih naučimo oziroma opremimo za življenje, ki je polno vzponov in padcev ali po njihovo nepravično. Edina stalnica so spremembe, pri teh pa šteje le naš odziv. 

Kako vam uspe živeti po teh načelih, tako v šoli kot v zasebnem življenju? 

Večinoma uspe, vedno ne. Ljudje smo, delamo napake in se tudi ne počutimo vsak dan dobro v svoji koži. Tudi dijakom povem, da ni naravno, da si ves čas dobre volje. Če poveš, da nisi v redu, te ljudje razumejo. Na drugi strani delo z ljudmi izčrpava, epidemija je še dodala svoje. Vesela sem, da imam v službi nekaj krasnih sodelavcev, ki jim zaupam. Ko brez težav poveš, da imaš težave v razredu ali pa ti je nekaj uspelo. Zato se obdajte v službi in zasebno z optimističnimi ljudmi in se ne obremenjujte z ostalimi, vsem ne moreš biti všeč. Tudi to povem dijakom. Življenje te oblikuje, mene so zdravstvene težave in izgube bližnjih - naredijo te skromnega. In počnite, kar vam je v veselje – mene napolnijo pobegi v naravo, predvsem na kak hrib, da se dobro prediham. Saj veste, tudi avto odpeljemo na najbližjo bencinsko črpalko, ko zmanjka goriva, da lahko vozimo dalje. 

Veliko smo v zadnjih dveh letih poslušali o tem, kako hudo je mladim zaradi zaprtja države in šole na daljavo. Kako ste vi doživljali njihove stiske? 

Če vprašate njih, bodo v večini rekli, da jim je bilo krasno. Lahko so dlje spali, med prvo šolsko uro se je delal zajtrk, v času ocenjevanja so se preizkušale nove metode »plonkanja«, učitelji pa smo zahtevali manj kot običajno. Kaj boljšega si lahko najstnik želi? Vem pa, da je bila šola na daljavo predvsem velik stres za starše mlajših otrok. Pri nas, v srednji šoli, največjega primanjkljaja ne vidim v znanju, temveč v druženju. Najstniki si želijo in tudi potrebujejo male »neumnosti«, metuljčke v trebuhu, srečanja s simpatijo, takšne in drugačne podvige na zabavah. Vse to je učenje za življenje. Vsi smo šli skozi to, njim je bilo odvzeto. Telefoni ne odtehtajo pravih stikov. 

Kako zelo pomembna je za vas pravičnost – osebno? Zdi se, da je je vse manj, ampak kakšen bo svet brez nje? 

Delam v poklicu, kjer moraš biti pravičen, saj deliš ocene in dijake sprejemaš ne glede na znanje, osebnost ali socialno ozadje. S tem si zgled tudi dijakom, velikokrat se pogovarjamo o različnosti, ki nas bogati. Tudi o tem, da svet ni pravičen in se pod vplivom denarja vrti v napačno smer, a mi smo premajhni, da bi na to imeli vpliv. Na nas je, da poskrbimo zase, da se dobro počutimo v svoji koži in igramo pošteno. Otroke velikokrat slišimo reči: »To ni pravično.« Na odraslih je, da jih naučimo oziroma opremimo za življenje, ki je polno vzponov in padcev ali po njihovo nepravično. Edina stalnica so spremembe, pri teh pa šteje le naš odziv. Če že poučujem angleščino, naj zaključim z besedami Never Give Up (nikoli se ne predaj, op. p.)