Sanja Jurca Avci: Zemlja se bo še vrtela, vprašanje pa je, ali skupaj z nami
To je prva naravoslovna razstava v Cankarjevem domu, kako je prostor vplival na izvedbo projekta?
Da je razstava z naravoslovno vsebino dobila prostor v osrednji instituciji, kakršna je Cankarjev dom, pomeni zavedanje, kako pomembno je v tem trenutku ozaveščati javnost o človekovem ravnanju z naravo. Razstavi so namenili galerijo, v kateri so običajno umetniške razstave. Za nas, oblikovalce – delam s stalnima sodelavcema arhitektom Tomažem Budkovičem in grafično oblikovalko Dolores Gerbec – je bila v prostoru največje prijetno presenečenje odlična oprema za osvetlitev. O tem lahko med ustvarjanjem muzejskih razstav drugače le sanjamo.
Sicer pa prostor s svojim značajem in obliko vedno vpliva na podobo razstave, tako je bilo tudi tu. Ko je razstavna vsebina pripravljena, jo poskušam položiti v prostor. Takrat drug na drugega vplivata in z delom nato dosežemo, da se na koncu dobro prilegata. Oblikovanje razstave je pripovedovanje zgodbe v prostoru. Tu se zgodba začne z nastankom Zemlje in življenja na njej, nato pa obiskovalec že vstopi v osrednji prostor »vrtinec sprememb«, ki ga v naravi povzroča človek. Vrtinec je obarvan v opozorilno rdečo barvo, medtem ko so posamezna naravna okolja, v katera obiskovalec iz vrtinca vstopa, obarvana zeleno.
Na dejstvo, da je prostor ponavadi umetniška galerija, se razstava oblikovno navezuje z »galerijsko« postavitvijo fotografij naštetih okolij, ki so razporejene v stenske kompozicije in razstavo vsebinsko in oblikovno uokvirjajo.
PREBERITE ŠE --> Dr. Egon Zakrajšek: Vlak človeštva se bo pripeljal do konca
Kako točno je videti delo arhitekta razstave?
To delo, ki mi je zaradi ljubezni do zgodb in prostora pisano na kožo, je v preteklih desetletjih postalo precej kompleksno – zato je tudi rezultat toliko bolj privlačen za obiskovalca. Razstave niso več le predmeti v vitrinah in razstavna besedila na panojih. Sodobna muzejska razstava je postala preplet mnogih elementov – poleg eksponatov, ki imajo vselej vodilno vlogo, so tu še multimedijski elementi (projekcije, vsebine na tablicah, ekranih), interakcije, vsebine za otroke, modeli, luč itd. Da se vsi našteti elementi povežejo v smiselno in razumljivo celoto, jih mora oblikovalec postaviti v ustvarjeno okolje, ki za določeno vsebino pripravi primerno vzdušje. To vzdušje nato prispeva k izkušnji obiskovalca razstave, da je ta zaokrožena v celoto.
Da so spremembe edina stalnica, vemo tako iz narave kot iz budizma. Težko pa je imeti to ves čas pred očmi. Tistim, ki se tega zavedajo, je gotovo lažje v življenju.
Kdaj se delo arhitekta razstave konča? Se na primer danes lahko sprehodite po njej in rečete, da je delo dokončano?
To danes lahko rečem. So pa za veliko ekipo dolgi meseci intenzivnega in koncentriranega dela. Za oblikovalca to pomeni v začetni fazi intenzivno sodelovanje s kustosom razstave, da se vsebina res dobro usede v prostor, da je lahko izoblikovati pot obiskovalcev po razstavi in premisliti njihovo izkušnjo do podrobnosti. Sledi obdobje prilagajanja razpoložljivim finančnim sredstvom, prve zamisli neizogibno »ustrelijo« čez, a sem to že sprejela kot dejstvo in tudi to vrsto prilagajanja razumem kot kreativno delo, nekakšno čiščenje ideje do njenega skrajnega bistva. Sledi še zadnje intenzivno obdobje, sodelovanje z izvajalci. Tudi oni namreč prinesejo v projekt svojo specifiko, na primer z neko tehnologijo, tu je še vse težja dobavljivost materialov in podobno. Kot vidite, je delo oblikovalca v vseh teh fazah nekakšno lovljenje ravnotežja med vsemi spremenljivkami, pri čemer mora paziti, da se mu bistvo zamisli nikoli ne zamegli, kaj šele da bi ga izgubil izpred oči. No, če vse to uspe, pa je njegovo delo končano.
Vemo, da je pozornost sodobnega človeka zelo kratkotrajna, kako to vpliva na vaše delo?
To dejstvo zagotovo izjemno vpliva na snovanje razstav. Že med oblikovanjem poti obiskovalca po razstavi ves čas razmišljam, kako voditi njegov pogled, kako naj odkriva nove vsebine, nova okolja, doživi tudi kako presenečenje. Na tej razstavi je tako presenečenje prav gotovo okolje gozda, ki smo ga ustvarili skupaj z oblikovalcem luči Igorjem Remeto. Tudi izhod z razstave je neobičajen. Nasploh pa bi na vaše vprašanje odgovorila takole: če razstava izkorišča svoja izrazna sredstva, to je sredstva prostorske izkušnje, in se s tem čim bolj oddalji od preživetega tipa muzejskih razstav, zgolj eksponatov v vitrinah in dolgih razstavnih besedil, potem se ji za obiskovalčevo pozornost ni bati.
Katera je najbolj zanimiva stvar, ki ste jo vi spoznali v času snovanja razstave?
To bo pa kar spoznanje, da s spremembami, ki jih vnaša človek v naravno okolje, ne ogroža obstanka planeta kot takega, ampak predvsem obstanek nekaterih vrst na njem, med njimi tudi svoje, homo sapiensa. Zemlja se bo torej še vrtela, vprašanje pa je, ali skupaj z nami.
PREBERITE ŠE --> Okoljevarstvenik Andreas Malm: Na katastrofe ni treba več čakati, katastrofe so že tukaj
»Prav na vsakem koraku smo priča spremembam, ki se vrstijo med rojstvom in smrtjo, letnimi časi, dnevom in nočjo, med plimo in oseko,« piše v opisu razstave. Ste vi osebno začeli drugače gledati na manjše in večje življenjske spremembe v času priprav nanjo?
Da so spremembe edina stalnica, vemo tako iz narave kot iz budizma. Težko pa je imeti to ves čas pred očmi. Tistim, ki se tega zavedajo, je gotovo lažje v življenju.
»Razstava nam ponuja priložnost za spoznavanje, raziskovanje in občudovanje skrivnosti narave ter razmislek in iskanje odgovorov na različna vprašanja. Najtežje med njimi je morda, ali bo človeštvo zmoglo toliko modrosti, da zaustavi uničevanje narave in zagotovi trajnostni razvoj tudi generacijam zanamcev,« je tudi mogoče prebrati. Verjetno na to vprašanje zelo različno gledajo mladi in starejši, mladi so mnogo bolj ozaveščeni. Kako razstava nagovarja različne generacije?
Z vsebino, ki je predstavljena na toliko različnih načinov, na razstavi vsaka generacija najde nekaj zase. Razstavna besedila so jedrnata in povedo bistvo. Če so nekomu bližje filmski posnetki, jih bo našel kar precej, če ima rad interakcije, jih je veliko. Morda so drugemu blizu grafi in tabele? Tudi teh je nekaj. Vse spremlja slikovno gradivo, tako fotografije kot ilustracije. Eksponate pa bo vsak doživel po svoje, s svojo izkušnjo. Prav za najmlajše so po vsej razstavi razporejene njim namenjene preproste tematske interakcije, nariši rožico, pobarvaj ptico, potisni ribico skozi pravo odprtino, sestavi netopirja. Konec koncev je prav in hkrati neizogibno, da vsak obiskovalec razstavo doživi povsem individualno, čeprav jo izkusi vzdolž iste skrbno načrtovane poti.
Naj za konec rečem še, da se z veseljem strinjam z vami, da so mlajše generacije res mnogo bolj ozaveščene in tudi pripravljene na konkretna dejanja in odrekanje. Da le ne bi bilo prepozno. V Istanbulu, kjer preživljam del svojega časa, v kulturnem in arhitekturnem centru The Circle pripravljamo nov projekt z naslovom Eco Warriors, predstavljali bomo izjemne posameznike, ki so k boju za ohranjanje okolja nekaj bistvenega prispevali. Sploh menim, da bi se moral prav vsak v svojem okolju in poklicu vprašati, kako lahko k temu nekaj prispeva. Tudi sama to načrtujem.
