Odprla je razstavo »Hirošima in Nagasaki 1945 – takrat in nikoli več« v Muzeju narodne osvoboditve Maribor, ki si jo lahko ogledate vse do konca februarja. Na filozofski fakulteti v Ljubljani je imela predavanje in z njim odprla vrata v svet, ki se je tistega avgustovskega jutra spremenil za vedno.

Ob koncu si je vzela čas za našo revijo in poudarila: »Povejte ljudem, da jedrsko orožje ne bi smelo obstajati.«

Pred veliko tablo predavalnice je tiho vstala, poslušalci smo otrpnili, njena mila japonščina pa je spregovorila o grozi.

»Šestega avgusta 1945 ob 8.15 je bila na mesto Hirošima prvič v zgodovini odvržena atomska bomba. Eksplodirala je na višini šeststo metrov nad bolnišnico Šima, približno štiristo metrov stran od današnjega Muzeja miru in Parka spomina na mir. Temperatura na točki eksplozije, v epicentru, je presegla 1.000.000 stopinj Celzija, v eni sekundi pa je ognjena krogla, ki se je oblikovala v zraku, dosegla premer več kot štiristo metrov. Toplotno sevanje ognjene krogle je povzročilo resne posledice na površju mesta. Temperatura tal v bližini hipocentra je dosegla od 3000 do 4000 stopinj Celzija. Na dan bombardiranja je bilo v mestu Hirošima 350.000 ljudi. Do konca decembra istega leta jih je umrlo 140.000.«

S temi besedami je začela predavanje. Tisto poletje, leta 1945, je bila stara dvanajst let.

SADAE KASAOKA: hibakuša, pričevalka

Sadae Kasaoka, foto: Spominski muzej miru Hirošima

Sadae Kasaoka je ena od 13.000, katerih spomin na atomsko bombo je še vedno živ. S starši in 90-letno babico je tistega avgusta 1945 živela v predelu Eba-mači v Hirošimi. Njihova hiša je bila blizu morja in 3,5 kilometra oddaljena od hipocentra.

»Noč pred bombardiranjem je nekaj sovražnih letal preletelo naše nebo,«pripoveduje.

»Zračni alarmi so bili večkrat razglašeni in nato preklicani, kar nas je zelo prestrašilo. Okoli 7.30 pa smo slišali sireno, ki je naznanila konec alarma. »Zdaj smo na varnem. Ni se nam treba bati, da bi sovražna letala prišla nad nas,« sem pomislila. Po zajtrku sem pomila posodo, obesila perilo na drogove na dvorišču in odšla nazaj v hišo.«

Bilo je 8.15.

»Nenadoma se je stekleno okno, pred katerim sem stala,« nadaljuje, »obarvalo rdeče. Bila je čudovita barva, ki je spominjala na prvi sončni vzhod v letu, pomešana z oranžno. V tistem trenutku sem zaslišala glasen pok, ko se je steklo razbilo na tisoče koščkov in poletelo proti meni. Eksplozija me je potisnila nazaj in spontano sem se skrčila v počep. Udarni val je bil tako močan, da sem za trenutek izgubila zavest.

Ko sem prišla k sebi, sem ...