Psihoterapevtka Ana Bertoncelj: Otroku se moramo znati tudi opravičiti
V spominu nam je ostala kot voditeljica oddaje o živalih Štiri tačke, vendar pa jo je pot življenja kasneje ponesla v povsem druge vode. Danes se Ana Bertoncelj lahko predstavi kot mama dvema sinovoma, psihoterapevtka, Imago partnerska terapevtka, kolumnistka in predavateljica. Na njenem Facebook profilu lahko zasledimo, da svojim sledilcem podaja nasvete predvsem s področja vzgoje otrok. Ta naj bi po njenem prepričanju temeljila na ljubeči komunikaciji in čustveni podpori.
Ana je v intervjuju podala napotke, kako naj bi se starši spopadali z otrokovo žalostjo, jezo in strahovi, kako postopati v primeru medvrstniškega nasilja, kako ravnati v primeru sporov med sorojenci, podala pa je še veliko zanimivih pogledov na odnose med starši in otroki ter pojasnila, kako naj bi posameznik zacelil rane, ki so nastale v njegovem otroštvu.
Smiselno je pogledati v tisto, kar me v življenju trenutno ovira oz. če se pri nečem zatikam. Če torej vidim, da imam izzive v partnerskem odnosu, v odnosu z otrokom ali v odnosih v službenem okolju, se vprašam, kaj izhaja iz konkretne situacije in kaj iz preteklosti. Kateri je tisti vzorec, kateremu nezavedno dovolim, da vstopa v moje odnose?
Znano je, da lahko iz primarne družine povzamemo številne vzorce, ki zelo negativno vplivajo na kakovost našega življenja. Kako naj bi se odrasel človek spopadel z njimi oz. jih predelal, da ga ti ne bi več ovirali?
V času odraščanja ima vsak svoje izzive in izkušnje. Nekatere te zaznamujejo nekoliko bolj kot druge. Smiselno je pogledati v tisto, kar me v življenju trenutno ovira oz. če se pri nečem zatikam. Če torej vidim, da imam izzive v partnerskem odnosu, v odnosu z otrokom ali v odnosih v službenem okolju, se vprašam, kaj izhaja iz konkretne situacije in kaj iz preteklosti. Kateri je tisti vzorec, kateremu nezavedno dovolim, da vstopa v moje odnose?
Ko ugotovim, da me nek vzorec ovira, da imam izzive zaradi nekega nezavednega prepričanja ali določene izkušnje iz preteklosti, je to smiselno zaceliti. Načinov, kako to narediti, je več. Kot psihoterapevtka vidim rešitev v psihoterapiji. Gre za priložnost, da v nekem varnem terapevtskem odnosu ozavestimo te vzorce. Da to naredimo ob za to usposobljeni osebi. Najprej ozavestimo te vzorce, nato pa naredimo novo korektivno izkušnjo. Tako se ustvarijo nove povezave, zaradi česar sami sebi dovolimo nove izkušnje.
Ko je otrok žalosten ali jezen, starši pogosto ne vedo, kako bi se nanj odzvali. Pogosto delajo na tem, da bi ta čustva čim prej zatrli, vendar pa, kot pravite, to ni najbolj zdravo za njegov nadaljnji razvoj...
Starši imajo velikokrat izzive z otrokovimi neprijetnimi čustvi. Pogosto mislijo, da je prav, da otroka, ko vidijo, da je žalosten, jezen ali prestrašen, prekinjajo, rešujejo, preusmerjajo ali kaznujejo. Velikokrat to počnejo zato, ker mislijo, da je to pravi način vzgoje. Druga možnost je, da imajo sami izzive z določenim čustvom, ker na primer kot otroci niso smeli izražati jeze. Ko začne njihov otrok kazati svojo jezo, kar je normalno in naravno, se oglašajo njihova prepričanja, da jeza ni v redu, da je ne smemo izraziti. To projicirajo na svojega otroka.
Ne zagovarjam tega, da mora otrok vsepovsod izražati svoja čustva, temveč da ima vsaj kdaj pa kdaj priložnost, morda v domačem okolju, da pokaže, kaj je v njem. Ker če starši ne dovolijo izražanja neprijetnih čustev, potem otrok zaključi: »Ta del mene ni dober, ni zaželen. Ta del mene moram skriti. Jaz nisem v redu.« Potem se začne prilagajati in si nezavedno natikati maske, kakšen mora biti, da bo v družini sprejet in zaželen. Tak otrok ne more v polnosti izkoristiti svojih potencialov. To je tako, kot če bi v mavrici stalno brisali tri barve. To se lahko kasneje izraža tudi v obliki psihosomatskih motenj ali se pojavijo zdravstveni izzivi.
Druga stvar je, da če otrok teh čustev ne more nikoli začutiti in izraziti, se z njimi ne morem naučiti ravnati. Torej je smiselno, da mu pomagamo pri tem, da se sčasoma nauči čustva izražati na družbeno sprejemljiv način.
Če so starši čustveno odsotni, jih bo otrok začel klicati: »Tukaj sem.« Če se starši še vedno ne bodo odzvali, lahko otrok te klice okrepi, začne delati težave ali se pa na neki točki vda. Posledično lahko pride do občutkov zapuščenosti. Nastanejo emocionalne rane, ki lahko privrejo na plano v odrasli dobi.
Poudarjate tudi, kako pomembno je, da so starši v odnosu do otroka res prisotni. Lahko poveste kaj več o tem?
Nekaj je fizična prisotnost, drugo pa emocionalna prisotnost in uglašenost z otrokom. Fizična prisotnost ne pomeni veliko, če nismo hkrati povezani z otrokom, če smo sicer z njim, ampak gledamo stran in razmišljamo o drugih stvareh.
Dobro je, da vsaj enkrat tekom dneva najdemo čas, ko se dobimo in smo s pozornostjo res pri otroku ter poslušamo, kaj nam želi povedati. Šele takrat se nam otrok lahko pokaže v pravi luči. Če so starši čustveno odsotni, jih bo otrok začel klicati: »Tukaj sem.« Če se starši še vedno ne bodo odzvali, lahko otrok te klice okrepi, začne delati težave ali se pa na neki točki vda. Posledično lahko pride do občutkov zapuščenosti. Nastanejo emocionalne rane, ki lahko privrejo na plano v odrasli dobi.
Naj podam primer: če sem kot otrok imela to izkušnjo in se mi je kot taka vtisnila v spomin, nato pa pridem v partnerski odnos in gre partner zvečer s prijatelji ven, lahko začnem podoživljati občutke zapuščenosti. Lahko tega niti ne ozavestim, se pa tako počutim. Potem lahko začnem 'težiti' partnerju. Izhajam iz ranjene deklice namesto iz odrasle ženske, ki je sposobna skomunicirati, kaj si želi v odnosu.
Kako naj bi starši pravilno postopali, ko izvejo, da je njihov otrok žrtev medvrstniškega nasilja oziroma žaljenja s strani drugih otrok?
Zelo pomembno je, da ima otrok doma varno okolje, kjer lahko to izkušnjo podeli. Druga stvar je, da ga starši jemljemo resno in ga slišimo. Da mu ne rečemo, da je to normalno, naj ne komplicira ali pa, da se je to dogajalo tudi v mojih časih. Smiselno ga je vprašati: »Kako ti to doživljaš? Kaj to zate pomeni? Kaj lahko ti narediš, da se pred tem zaščitiš? Kako ti lahko jaz pomagam pri tem?« Če je otrok mlajši, je po mojem mnenju v določenih primerih smiselno, da se starši vmešamo. Če vidimo, da se pred tem otrok ne zmore zaščititi sam, mu pomagamo ali ga v skrajnem primeru umaknemo iz take situacije.
Je pa tako, da so eni otroci bolj introvertirani, nekoliko manj samozavesti ali malo težje postavljajo meje. Drugi otroci lahko to zaznajo. Bolj kot otroku pomagamo, da je samozavesten, da se zna postaviti zase, da zna postaviti meje, da zna reči ne, manj bo takšnih situacij. Če pa bo že prišlo do njih, jih bo otrok sposoben rešiti v krajšem času.
Da ne bo pomote. To ne pomeni, da jaz v svojih desetih letih starševstva nisem nikoli povzdignila glasu. Skušam pa opozarjati na to, da kadar imajo starši močne reakcije in kadar se to ponavlja, je verjetno na njihovi strani zelo močna zgodba. Starševstvo je prav zato, ker gre za tako intenziven odnos, priložnost, da pri sebi ozavestimo določene stvari.
Opažate, da je medvrstniškega nasilja med otroki danes več kot včasih?
Ne poznam statistike. Medvrstniško nasilje je obstajalo v vsaki generaciji. Pomembno je, kako se kot družba odzivamo nanj in koliko tolerance dovoljujemo. Včasih je lahko stiska tudi na strani tistega, ki izvaja nasilje. To seveda ni opravičilo, so pa lahko take situacije tudi priložnost, da ugotovimo, kaj se dogaja v ozadju. Tukaj je še veliko prostora za izboljšave. Svojo vlogo pri tem imajo tudi šola in učitelji.
Zagovarjate način vzgoje, ki temelji na pogovoru in mirnemu razreševanju situacij in postavljanju mej. Nekateri starši bi ugovarjali, da vseeno vsaj občasno pride do situacij, ko res ne gre drugače, kot da zavpijejo na otroka in burno odreagirajo. Kaj bi jim dejali?
Da ne bo pomote. To ne pomeni, da jaz v svojih desetih letih starševstva nisem nikoli povzdignila glasu. Skušam pa opozarjati na to, da kadar imajo starši močne reakcije in kadar se to ponavlja, je verjetno na njihovi strani zelo močna zgodba. Starševstvo je prav zato, ker gre za tako intenziven odnos, priložnost, da pri sebi ozavestimo določene stvari.
Kadar naredimo nekaj takega, se moramo znati za to otroku tudi opravičiti in prevzeti odgovornost. Starši nismo popolni, nismo brez napak. Če se mi zgodi, da znorim, najprej počakam, da se umirim. Nato rečem otroku: »To ni bilo v redu. Kar si ti naredil, ni bilo O.K., ampak v prihodnje bom s tabo drugače skomunicirala, kaj si želim.« Če tega ni, sta v odnosu dva otroka, ki oba kričita in se mečeta ob tla. Absolutno je odnos z otrokom velikokrat naporen. Sem pa pristaš tega, da se vsaj trudimo vzpostavljati ljubečo komunikacijo in s tem tudi varen odnos, kar pa vključuje tudi postavitev jasnih mej, kjer je to potrebno.
Starši so v zadnjih letih čedalje bolj okupirani s službo in drugimi obveznostmi. Ker nimajo veliko časa, da bi bili z otroki, to pogosto kompenzirajo s tem, da otroke vpišejo v številne obšolske dejavnosti, krožke. Je to dobra rešitev ali morajo tudi na tem področju obstajati neke meje?
Otroci so z razlogom otroci. Potrebujejo prosto igro. Tega imajo vedno manj. Čedalje manj časa preživijo v naravi in čedalje več na elektronskih napravah. Po mojem mnenju so obšolske dejavnosti v redu ampak le do neke meje. Če otrok tega ne želi oz. ne hodi na pet krožkov, to ne pomeni, da je z njim nekaj narobe. Eni radi in z veseljem hodijo, drugi pa ne. Menim, da je bolje, če otroka v te dejavnosti vpišemo malo kasneje kot prezgodaj. Je pa to odvisno od vsake družine posebej. V vsakem primeru je pomembno, da ima, ne glede na to, koliko je teh dejavnosti, družina tudi čas zase.
Pomembno je, da damo otroku prostor, da nam pove o svojih strahovih. Najprej ga vprašajmo, kaj se sploh dogaja, da nam otrok lahko pove, kako se počuti. Druga stvar je, da se starši naučimo brati živčni sistem in ga razumeti. Kadar je otroka strah, mu lahko z določenimi neverbalnimi načini pomagamo, da se sprosti. Potem lahko otrok naredi korak, ki je potreben, da se sooči s strahom.
Kako naj bi starši postopali v primeru, ko vidijo, da se otrok sooča z določenimi strahovi, fobijami?
Tega je danes kar veliko. Običajna reakcija staršev je, da otroku rečejo, da to, česar se boji, ni nič takega ali pa ga z dobrimi nameni potiskajo v tisto situacijo. Pomembno je, da damo otroku prostor, da nam pove o svojih strahovih. Najprej ga vprašajmo, kaj se sploh dogaja, da nam otrok lahko pove, kako se počuti. Druga stvar je, da se starši naučimo brati živčni sistem in ga razumeti. Kadar je otroka strah, mu lahko z določenimi neverbalnimi načini pomagamo, da se sprosti. Potem lahko otrok naredi korak, ki je potreben, da se sooči s strahom.
Naj podam primer: Mlajši otrok se drži za mamino krilo in se noče iti igrat v peskovnik. Mame običajno rečejo: »Saj ni nič takega. Pojdi.« - To običajno ne deluje. Veliko bolje je, če počepne k njemu, ga pogleda v oči in mu reče: »Vidim, da te je strah. Tukaj sem zate. S tabo sem v tem, da ti je trenutno malo težko.« Objame ga in počaka nekaj minut. Ko se bo otrokov živčni sistem sprostil, bo sam vstal in šel.
Nekateri otroci občutijo večji strah in zato potrebujejo več časa. V tem primeru lahko starši otroka stisnejo za rame ali mu dajo roko med lopatice. S tem njegovemu telesu sporočajo: »Tukaj sem zate. Varno je.« Zelo smiselno bi bilo, če bi starši otroke učili, kako se prizemljevati, kako priti do sebe, kako priti v svojo varnost, v svoj mir, ker iz tega izhaja vse ostalo.
Pogosti so tudi primeri, ko sta sorojenca nenehno v konfliktih; se kregata in tepeta. Kaj lahko starši naredijo za izboljšanje situacije? Je bolje poseči med njiju ali pustiti, da se zmenita sama?
Odvisno od otrok. Če eden drugega nenehno nadvladuje in zmaguje, drug pa je stalno prizadet in ranjen ter vidimo, da se sama ne moreta dogovoriti, potem se mi zdi smiselno, da vskočimo. Ne na način, da se postavimo na stran enega, ampak da olajšamo proces in jima vsaj na začetku pomagamo, da razrešita konflikt.
Klasična napaka, ki jo starši naredimo – in to sem včasih delala tudi sama -, je ta, da se postavimo na stran enega otroka. Pravilno je videti zorni kot obeh in pomagati, da se zmenita sama; ne v smislu, da jaz dajem rešitve, ampak da ju spodbujam, da sama najdeta kompromis. Sama sem se včasih postavila na stran mlajšega, ker je bil z mojega vidika manjši, šibkejši; nekdo, ki ga je treba zaščititi. Tako je starejši otrok avtomatično dobil občutek, da sem se postavila nasproti njega.
Moja starša sta bila zelo mlada, ko sta me imela. Bila sta zelo ljubeča. Veliko stvari v zvezi z vzgojo sta delala bolj intuitivno, jaz pa zelo veliko berem in se izobražujem na tem področju. Mislim, da ima naša generacija na splošno veliko več informacij in veliko več zavedanja na tem področju, kot so ga imeli naši starši.
Verjetno je to velika napaka, saj en otrok zazna, da je drugi v očeh staršev v priviligiranem položaju.
Tako je. Mislil si je: »Mama se je postavila na bratovo stran in to počne vedno znova.« Ko sem to ozavestila, sem se začela odzivati povsem drugače. Zato sem kasneje raje vsakega od njiju najprej vprašala: »Kako si ti videl to situacijo? Kaj si ob tem doživljal?« Ko sta oba povedala svojo zgodbo, četudi se med sabo nista strinjala, se je začel njun živčni sistem umirjati. Nato sta lahko začela iskati rešitev.
Otroke na tak način učimo, kako se dogovarjati med sabo. Ko damo otrokom proste roke, ugotovimo, da imajo običajno zelo dobre rešitve. Pogosto boljše, kot če bi jim jih dali mi. Samo pomagati jim moramo, da se zmenijo med sabo. Od majhnih otrok ne pričakujte, da se bosta enkrat zmenila in bosta potem znala. To je večletno učenje veščin komunikacije in samoregulacije.
Kakšne razlike opažate med načinom vzgoje, ki ste ga bili deležni vi, in med tem, kako vi danes vzgajate svoja dva sinova?
Moja starša sta bila zelo mlada, ko sta me imela. Bila sta zelo ljubeča. Veliko stvari v zvezi z vzgojo sta delala bolj intuitivno, jaz pa zelo veliko berem in se izobražujem na tem področju. Mislim, da ima naša generacija na splošno veliko več informacij in veliko več zavedanja na tem področju, kot so ga imeli naši starši. Imamo večjo kapaciteto za predelovanje neprijetnih čustev, za držanje prostora za jok, za biti prisoten tudi, ko se pojavijo težka čustva. Predvsem v tem vidim preskok med našo in preteklo generacijo. Sama sem se o vzgoji veliko naučila, vendar je teorija eno, praksa pa nekaj drugega. Lahko vem, kaj je prav, potem pa odreagiram povsem iz nekega drugega, ranjenega dela sebe, čeprav moj odrasli del ve, da bi morala odreagirati drugače. Zato je dobro celiti naše rane.
