Psihiater Gorazd V. Mrevlje: Patološkega narcisizma ne moremo zdraviti, sploh po adolescenci
Po vaših besedah v sekte največkrat zajadrajo ljudje, ki so problematični že s psihiatričnega in psihološkega vidika.
Moja izkušnja iz obdobja, ko sem delal predvsem z mladostniki, kaže, da se ti rekrutirajo v sekte večinoma takrat, kadar v takšnem okolju najdejo z domišljijo povezane rešitve, ki so vezane na njihove razvojne in čustvene težave. Po starem bi takšnim mladim osebam rekli nevrotične, danes pa jim rečemo mladostniki s čustvenimi in razvojnimi težavami. Med tistimi, ki jih zajame t. i. sektaštvo, je največ prav mladih.
Staršem ves čas govorimo, kako dragoceno je, da vzpostavijo dialog. Mladostnik mora imeti možnost razvijati svoje mišljenje in stališča, pa četudi so popolnoma nasprotujoča tistim v družini. Starši, ki ob tem vedno znova zamahnejo z roko in rečejo, da gre za neumnosti, in razglašajo, kaj je edino prav in kaj ne, delajo napako.
Zakaj?
Med razvijanjem v odraslo osebnost imajo v družinskem okolju neustrezne razmere. To se kaže v težavah pri vključevanju v družbo vrstnikov, ki so nujen socialni poligon – saj te nikoli ne ocenjujejo tako kot starši. Osebe, ki se ne uveljavijo med vrstniki tako ali drugače, so bolj dovzetne za abstraktne religije, ki obljubljajo abstraktne stvari. V takšnih okoljih dobijo tisto, kar jim najbolj manjka: občutek varnosti in sprejetosti. Za mlade ljudi, ki jih boste najpogosteje srečali v kateri od sekt, so značilne plahost, zadržanost in introvertiranost. Po drugi strani pa gre tudi za mladostnike, pri katerih je že mogoče opaziti zametke katere od psihotičnih motenj, denimo shizofrenije ali bipolarne motnje.
Kaj pa lahko rečete o profilih starejših ljudi?
Odrasel človek se za članstvo v sekti ponavadi odloči zaradi kakšnih hudih življenjskih razočaranj in neuspehov. Lahko gre za umik, pobeg ali preprosto naivnost.
Poudarili ste velik pomen vpliva vrstniških skupin na odraščajočega posameznika – so te po svoje celo pomembnejše od staršev?
Ne, starši so vedno najbolj ključni. Adolescenca je drugo zelo pomembno obdobje v življenju. Prvo je otroštvo do šestih let starosti, vmes je faza, ki ni tako bistvena, sledi najstništvo, ko starši v odnosu do odraščajočega otroka dobijo drugo vlogo, kot so jo imeli prej, a je velikokrat ne prepoznajo. Otroka moramo usmerjati in voditi nekako do devetega, desetega leta, medtem ko je v adolescenci to neproduktivno. Staršem ves čas govorimo, kako dragoceno je, da vzpostavijo dialog. Mladostnik mora imeti možnost razvijati svoje mišljenje in stališča, pa četudi so popolnoma nasprotujoča tistim v družini. Starši, ki ob tem vedno znova zamahnejo z roko in rečejo, da gre za neumnosti, in razglašajo, kaj je edino prav in kaj ne, delajo napako.
Četudi ga starši mnogokrat polomijo, tega večinoma ne naredijo namenoma. Tudi jaz sem pri svojih otrocih nenamenoma naredil kar nekaj napak, vendar sem se sposoben opravičiti, ker me je to naučilo že samo delo. Vzgoja je pač intenziven čustveni proces, v katerega vstopata obe strani.
Kaj se zgodi potem?
Mladostnik bo dvakrat, trikrat še poskusil podati svoje razmišljanje in videl, da ni posluha. Rekel si bo, očitno me ne razumejo več, in šel po odgovore v skupine vrstnikov. V teh dobi prvič na zavedni ravni precej jasne odzive, na podlagi katerih potem razvije svojo samopodobo – ali mu bodo vrstniki dajali sporočila, da je sposoben, nadarjen, zabaven, spreten v komunikaciji z nasprotnim spolom in podobno. Kadar mladostnik nima možnosti preverjanja samega sebe v družini, se seveda zgodi, da začenja prevzemati vrednote vrstniške skupine. Nato starši vijejo roke v zrak, da ga je družba zapeljala. Ni res. On ni imel možnosti primerjave. Kako naj razvije samopodobo v družini, kjer je denimo zelo malo humorja, le ogromno zapovedi in prepovedi in ...
PREBERITE ŠE --> Psihiater Gorazd V. Mrevlje: Stroka tekmuje med sabo, ljudje pa ostanejo opeharjeni.
... zavračanja.
Tudi, ter prav tako cinizma, češ, nimaš pojma, si še premlad. Prav je, ko oče in mama zastopata svoja stališča, ni pa v redu, da so mladostnikova a priori neumna in nezrela. Odraščajočemu človeku je treba dati občutek varnosti in zaupanja, ga znati pohvaliti ter pripraviti na to, da bo znal sprejeti tudi kritiko. Ne bi pa rad, da zdaj starši pri vsem skupaj izpadejo kot glavni krivci. Vedeti moramo, da četudi ga mnogokrat polomijo, tega večinoma ne naredijo namenoma. Tudi jaz sem pri svojih otrocih nenamenoma naredil kar nekaj napak, vendar sem se sposoben opravičiti, ker me je to naučilo že samo delo. Vzgoja je pač intenziven čustveni proces, v katerega vstopata obe strani.
Če se vrneva na sekte, kdo ostaja v njih dlje, mladostniki ali odrasli?
Starejši ostajajo dlje, saj imajo drugačne motive. V gibanje se vključijo bolj zavestno in z določeno predstavo. Mladi so pogosto le iskalci novih spoznanj, vse skupaj prerastejo in nato iz sekt tudi odidejo – če jim to seveda dovolijo.
Kakšne pa so značilne vodje sekt?
Odvisno od ideje in usmeritve sekte. Vsekakor imajo vodje močno karizmo. Ta temelji na tem, da je človek sposoben že s prvim nastopom prepričati o veliki sposobnosti in zaščitništvu – ne glede na to, kakšna ideologija se skriva zadaj.
PREBERITE ŠE --> Karin Sernec in Gorazd V. Mrevlje: Privilegij je imeti prave prijatelje
Lahko rečete, da je tudi vodje sekt definiral določen tip družine?
Težko, to bi bila špekulacija. Med drugim bi morali vedeti, koliko časa je že vodja ali je morda celo začetnik gibanja pa še številne druge podrobnosti.
Patološkega narcisa narediš s svojo odsotnostjo. Ne toliko fizično, temveč predvsem s čustveno odsotnostjo v najzgodnejšem obdobju do šestega leta. Najslabše je, ko starši zamenjujejo čustva z avtoritativnostjo in materialnimi dobrinami.
Kaj pa če imamo na eni strani voditelja z dokaj smiselno vizijo, na drugi pa manipulatorja, ki si želi le izrabiti ljudi – kje se tukaj kažejo razlike?
V drugem primeru gre najbrž za osebnostno motenega človeka, kar pa ni psihiatrična bolezen. Gre za skupek osebnostnih značilnosti. Ena od teh je omnipotentni ali megalomanski jaz. Ti ljudje imajo o sebi veličastne predstave. Ne na ravni psihoze, le tako zelo so narcisoidni, patološko zagledani vase – prepričani, da so poklicani. Nimajo pa empatije, občutka za stisko sočloveka. So egocentrični in ne upoštevajo stališč drugih. Patološkega narcisizma ne moremo zdraviti, sploh po adolescenci. Po pravilu gre za osebe, ki se potrjujejo in dokazujejo neustrezno in zato tudi pogosto pridejo navzkriž z zakonom.
Je patološki narcisizem v tem primeru pogojen tudi z geni?
Ne, motnje na področju patološke narcisoidnosti niso gensko pogojene. Pojavijo se v zgodnjem otroštvu. Res pa je, da pogosteje pri tistih ljudeh, ki veljajo za ekstravertirane, bolj pokažejo čustva navzven, kar pa delno je dedno.
Sledilce sekt pomagajo narediti starši, ki svojim otrokom ne prisluhnejo. Kako kot starš vzgojiš patološkega narcisa?
Narediš ga s svojo odsotnostjo. Ne toliko fizično, temveč predvsem s čustveno odsotnostjo v najzgodnejšem obdobju do šestega leta. Najslabše je, ko starši zamenjujejo čustva z avtoritativnostjo in materialnimi dobrinami.
PREBERITE ŠE --> Psihiater dr. Matjaž Lunaček: Bogataši so se odzvali asocialno, celo psihopatsko
Zadnje čase je postalo modno globalno geslo »najdite svoj klan«, torej malo bolj nedolžno različico sekte. Se strinjate?
Vse sekte ter druge milejše različice so le izkoristile sedanje razmere – globalno zmedo identitete in pomanjkanje varnosti pri ljudeh. Na eni strani imamo pritisk kapitalizma, ki nima več rešitev, saj poveličuje le kult dela in tega, kar imaš v krogu služenja denarja in potrošništva, po drugi strani pa se zmanjšujejo občutki solidarnosti in pripadnosti. Prav zato se ljudje zatekajo v duhovnost ali z njo povezano literaturo. Človek mora pripadati nekemu klanu. Kadar občutka pripadnosti ne najdeš v svoji družini, ga boš našel drugje. Sekte in njim podobna gibanja imajo v temelju pogosto dobre ideje in le spretno izkoriščajo duhovni vakuum, ki ga za seboj pušča na potrošništvo vezana pop kultura.
