Z Jelisaveto Karađorđević smo se pogovarjali na Bledu ob 80-letnici golfišča in uradnem odprtju njegove prenovljene podobe. Po prvi svetovni vojni si je namreč tedanji jugoslovanski kralj Aleksander Karađorđević izbral Bled za poletno rezidenco. Na pobudo kraljeve družine, natančneje kneza namestnika Pavla in diplomatskega zbora, je bilo leta 1937 dokončanih prvih devet igralnih polj prvega jugoslovanskega igrišča za golf. A njena osebna zgodba je tista, ki je v resnici najbolj presunljiva.
Princesa Jelisaveta se je rodila v Beogradu kot edina hčerka jugoslovanskega kneza Pavla ter grške in danske kneginje Olge. Vse svoje odraslo življenje je preživela v izgnanstvu, nanjo so se Srbi spomnili šele, tako pove sama, ko je njena hčerka, Catherine Oxenberg, v osemdesetih letih prejšnjega stoletja zaslovela z vlogo v ameriški nadaljevanki Dinastija.
Vse njeno življenje do takrat je bilo iskanje in tleča želja, da nekoč opere ime svojega očeta. 27. marca 1941 so v Beogradu namreč izbruhnile demonstracije. Skupina proangleško usmerjenih častnikov in meščanskih politikov je s podporo britanskih obveščevalcev in oprta na proteste jugoslovanskih narodov izvedla državni udar. Zrušila je kneza Pavla, ki je moral z družino v tujino; Britanci so ga internirali v Južni Afriki.
»Srbi niso ustvarili Jugoslavije in Srbi so Jugoslavijo razbili. Tako je 2. aprila 1941, štiri dni pred napadom sil osi na Kraljevino Jugoslavijo, vodilni slovenski politik Fran Kulovec komentiral vojaški puč skupine srbskih oficirjev. S tem so ti dobesedno čez noč izničili večletno diplomatsko prizadevanje kneza Pavleta Karađorđevića, ki je Jugoslavijo do takrat kljub vsem težavam uspešno varoval pred nacističnimi in fašističnimi demoni. Kratka aprilska vojna je razkrila vse šibkosti državne tvorbe, ki je ob neslavnem propadu postala eden največjih dokazov brutalne maščevalnosti Adolfa Hitlerja,« je pred leti v Delu zapisal slovenski zgodovinar dr. Andrej Rahten.
V Južni Afriki je princesa Jelisaveta živela dobesedno v zaporu. Kasneje je bila primorana obiskovati britanski internat, za katerega pove, da je bil kot najhujša podoba iz romana Oliver Twist. Tej je sledila katoliška šola v Parizu, kjer je, pravi, le zamenjala eno grozo z drugo. Šele ko je začela v tem francoskem mestu študirati zgodovino umetnosti, se ji je vendarle malo razjasnilo nebo. Rasla je z občutkom, da ne spada nikamor, da nima identitete, da zanjo prihodnosti ni. Ves čas, ki ga je preživela v Evropi, je doživljala zgolj maltretiranje, zaradi česar se je počutila kot nepomembno, prosojno bitje za zunanji svet, zločinka. Ob vsem pa je bilo najtežje opazovati očetov propad. Njeni zgodnji spomini nanj so spomini na moškega v uniformi, državnika, intelektualca. A vse se je končalo, ko je bilo na tisti usodni marčevski dan moč slišati le krike: »Ljudje so tekali po hodnikih, jokali vsi panični,« se spominja. »Imela sem štiri leta in pol, ničesar nisem razumela, strah me je bilo, zato me je brat vzel v naročje ter mi začel brati pravljico. Na voljo smo imeli štiri ure, da spakiramo, kar lahko. Še dobro, da smo šli, sicer bi nas najverjetneje ustrelili.«
{embed_foto}1935988{/embed_foto}
Nekoč velik človek, njen oče, pove, je postajal le še senca samega sebe. Nikoli več spokojen. Po dveh letih življenja v Južni Afriki se je z mamo preselila v Grčijo, nato v Švico. Evropo je končno zapustila, ko je spoznala svojega prvega soproga, Howarda Oxenberga, s katerim se je preselila v ZDA.
Leta 2011 je višje sodišče v Beogradu rehabilitiralo kneza Pavla in s tem uničilo odlok Državne komisije septembra 1945, ki ga je razglasila za vojnega zločinca.
Ima sedem vnukinj. Ko to pove, se nasmehne. Punce, same punce, doda.
81-letna gospa v obleki breskvine barve se nato zasuče na petah, poslovi z objemom in odide k skupini ljudi pri sosednji mizi, ki jo potrpežljivo čaka. Tisti dan sva imeli zjutraj na voljo le deset minut za pogovor, a si je nato vzela čas še popoldne. Imela je še nekaj časa, zakaj ne? »Biti princesa zame danes nima nekega bistvenega pomena,« sklene, »a bom naziv uporabila vedno, ko bom ugotovila, da z njim lahko komu pomagam.« Vse preveč je doživela, da bi se kitila z njim.
Ste dobili, kar ste iskali? Je bilo vredno vsega truda? Vseh teh selitev in bolečine?
Seveda. To je življenje! Vsakokrat, ko sem se znašla pred oviro, sem se najprej vprašala, kaj bom z njo. Jo bom preskočila, požrla, preplezala ali podnjo skopala rov, da ...
