Sofia je v svojem desetletnem življenju presegla vsa pričakovanja in ovrgla vse dvome. Za njo pa ostaja sled opomina, kaj vse je mogoče. S svojim Zavodom 13 je Petra Greiner naredila nekaj pomembnega. Posebne otroke je popeljala tjakaj, kamor sodijo. Ne več skriti za štiri stene stanovanj in ustanov so zasijali na ulicah, v družbi, življenju, ki je v resnici sestavljeno iz pisanih drobcev različnosti.
Tudi ko vam je bilo najteže, ste si prizadevali v vsakdanjem bivanju najti lahkotnost, utrinke sreče. A zdaj je pred vami, imam občutek, ko vas opazujem, neka nova svoboda. Imam prav?
Zadnji skoraj dve leti že, odkar Sofie ni več, sem – šele zdaj zares vidim – ves čas preživela v različnih fazah žalovanja. To poletje pa se je nekaj spremenilo. Močno sem začutila, da želim ujeti svobodo. Stara sem 44 let. Preblisnilo me je, da hočem naslednjih 44 let samo še uživati. Res je, da sem, kot ste tudi sami opazili, vseskozi stremela k temu, da bi živela tudi lahkotnost, a sem zdaj še močneje odločena, da časa za ukvarjanje z nepomembnimi rečmi preprosto nimam več. Saj ne, da so me obkrožali ljudje, ki so imeli težave z neukročeno trmoglavko v meni. Spremenilo se je to, da sem to trmoglavko v sebi dokončno sprejela sama. Takšna, kakršna sem, sem super. Ne oštevam več te trmoglavke, ki je v meni, ne nagovarjam je, naj se spremeni. V tem delu sem naredila pomemben korak. Saj vsi vemo, kako je: ko samega sebe sprejmeš v celoti, vse drugo sledi samo od sebe.
Ko človek postane zares svoj, lahko začnejo iz bližnje okolice odhajati ljudje, za katere si mislil, da bodo ostali za večno. Kako se je spremenil vaš osebni prostor odnosov? Žalovanje ni težko le za žalujočega, tudi spremljevalci se včasih spopadajo z občutki nemoči.
Ko umre otrok, čigar smrti ni bilo mogoče pričakovati, saj se zgodi iznenada, ker konec vse preseneti, takrat lahko postane življenje tako neznosno, da razpadejo odnosi, odidejo bližnji. Takšne in podobne zgodbe od mamic, ki so izgubile otroke, velikokrat slišim. Moja izkušnja je bila drugačna ...