Je z opravljenim delom zadovoljen? Odgovor je pritrdilen. Ne pozabi povedati, da je hvaležen svoji ekipi, ki dela vztrajno in odlično. V zadnjem obdobju vse pogosteje opozarja na nepravilnosti političnih odločevalcev.
V svojem mandatu je naredil pomembne korake, ki nikakor niso bili preprosti. Težko sprejema, da so ti pogosto odvisni od dobre volje uradništva. Življenje samo je največji učitelj, njegov sin pa ga vadi v potrpljenju in sprejemanju. Ostaja optimist. Kar je dobro – za vse nas.
Pred dobrim mesecem ste na obisku v Domu upokojencev Izola opozorili na katastrofalne prostorske razmere. Pristojnega ministra za solidarno prihodnost Simona Maljevca ste obvestili o stanju in pozvali, naj nemudoma stori vse potrebne korake. Nakar se je čudežno našel denar. Kaj vas je najbolj presenetilo?
Pretreslo me je predvsem to, da v Sloveniji še vedno obstaja dom, ki je v 500 let stari stavbi in ne dosega nobenih standardov, ne zgolj tehničnih in normativnih, ampak nobenih življenjskih standardov. In da se prostorov niti ne da vzdrževati, ker so tako dotrajani, temačni, kopalnice so stare 100 let.
Država, ki sama postavlja standarde in normative, si tega res ne more privoščiti. Ker jih krši. In tukaj imam veliko težavo zaradi tega, ker ne razumem tega odnosa, ki ga imamo do sočloveka. V tem primeru do starejših. Spoštovanje in dostojanstvo sta na prvem mestu. To niso ljudje, ki so na socialnem robu, temveč ljudje, ki redno plačujejo oskrbo in bivanje v prostorih, ki temu sploh ne bi smeli biti namenjeni.
Mi smo tako majhna država, s tako malo prebivalk in prebivalcev in s tako visokim bruto proizvodom. In mi smo bogata država, pa če si to hočemo priznati ali ne, in tovrstno zanemarjenje ljudi v stiski se res ne bi smelo dogajati.
Posebej ste omenili slabe, neprimerne bivanjske razmere, kaj pa ustrezno osebje? Skrbi me, da so odgovori prepovršni in da se oddaljujemo od realnosti: češ, osebja manjka, plače so slabe, delovne sile ne moremo dobiti, zato so domovi nezasedeni. A nekdo, ki tematiko pozna, me je opozoril, da problem tiči drugje: da mladi nimajo razvite empatičnosti do starejših, živijo v novem svetu, medgeneracijskega življenja in sožitja, tudi razumevanja staranja, ne poznajo.
Ta poklic, ki je v resnici zelo slabo plačano, predvsem žensko delo, postaja vse bolj neprivlačen. Ne zagotavlja ne socialne varnosti ne spoštovanja. Pomembnost poklica bi izkazali tudi s tem, da ...
